Odpiramo vrata vere
Adventni večeri 2012


Odpiramo vrata vere

Mojca Kucler Dolinar,
pri sv. Jakobu, 2. decembra 2012

Kako hitro je prišla prva adventna nedelja, kako hitro bo tu šele Božič. Vmes pa polno opravil, ki smo si jih zadali, da jih postorimo še pred koncem leta. Trgovci z odprtimi vrati in božičnimi napevi nas bodo vabili, ne da odpremo srca ampak da odpremo denarnice. Zato so tudi tile adventi večeri dodatna spodbuda, da se za nekaj časa odmaknemo od vsakdanjika. Mislim, da lahko skupaj z vami delim misel, da od njih prihajamo napolnjeni z tiho srečo, spokojno mirni. Medtem ko iz omenjenih nakupovalnih centrov, ob evforiji prazničnih popustov, prej kot ne pridemo razdraženi, utrujeni, in povrh vsega še dvomu, če nam je nakup sploh uspel, če nakupljeno res potrebujemo.

Seveda s tem ne mislim, da nas ne sme prevevati zunanje veselje, sreča in tudi radodarnost. Ravno nasprotno, veseliti se moramo časa, ko bo Jezus, kot Novo rojeni prišel med nas. Ampak, če smo realni, je mnogokrat veliko enostavneje drugemu podariti paket, kot klepet, kot vesel nasmeh, dobro besedo, nameniti svoj čas.

Vera niso samo tradicionalno praznovanje krščanskih praznikov, ni samo živeti po desetih božjih zapovedih in si vsak dan temeljito izprašati vest. Seveda je vera tudi to. Vendar pa je naša vera predvsem naš osebni odnos z Bogom, naša ljubezen do Jezusa Kristusa. Tudi sama si želim, da bi se v času pred Božičem bolj poglobila v te misli, prisluhnila svojemu srcu in mislila o tem, kaj je v življenju resnično pomembno. Kaj me dela veselo in kako lahko razveselim druge. Kaj me dela pogumno, in kako lahko pogum vlivam tudi drugim, kaj in kdo me vodi k iskanju resnice in kako k iskanju resnice nagovarjam druge.

Vem namreč, da bom lahko le tako resnično odpirala vrata vere. Ta simbolika z vrati se mi zdi izjemno pomenljiva in zelo oprijemljiva. Vrata nam, po eni strani omogočajo, da se zapremo pred svetom. Kdaj pa kdaj je to tudi nujno, koristno, da se zapremo pred zunanjim vrvežem. Ampak, ker smo ljudje po naravi družabna bitja, nam vrata omogočajo predvsem da skozi njih stopamo v svet. Tako kot pri naših bivanjskih stvareh, tako tudi v razmerju do vere, sem najprej jaz sama tista, ki kljuko vrat držim v rokah. In tako kot v vsakdanjiku, kot v doživljanju odnosa do Boga, so vrata enkrat lažja, drugič težja, že škripajoča, pa spet drugič tečejo ko naoljena…

Kako dobro je bistvo leta Odprimo vrata vere zajeto v našem plakatu, ki vabi na letošnje adventne večere. Iti skozi ta vrata namreč pomeni ubrati pot, ki se nadaljuje vse življenje. Ta pot se začne s krstom (prim. Rim 6,4), po katerem smemo Boga klicati Očeta, in se konča s prehodom skozi smrt v večno življenje, ki je sad vstajenja Jezusa, Gospoda.

Na ravni skupnosti, občestva smo začeli letošnje Leto vere v Stolni cerkvi. Taka slovesna srečanja so potekala tudi drugod po Sloveniji. Naše duhovno prenavljanje in osebna rast, ne bosta prišla sama od sebe, ne bosta padla z neba. Mi laiki smo tako zelo neposredno, tudi preko cerkvenih dokumentov, povabljeni, da vrata vere odpremo bolj na široko. Od nas se pričakuje več. Ne le da smo le sledilci naših cerkvenih predstojnikov, temveč, da prevzamemo tudi svoj del naloge. Da smo aktivni. Posebej sredi sveta, ki mu je ljubše kar je lažje, ne pa kar je prav, ki mu je ljubša laž, kot resnica; kjer pomeni zunanji videz več, kot to kar nosi človek v srcu; kjer so cerkev in kristjani kot nekaj, v kar se lahko vsak spotakne.

Ne rečem, da naša vera ne trpi in z njo mi sami, ob grehih posameznikov znotraj cerkve, vendar pa to ne more biti vzrok, ki bi našo vero povsem omajal, da bi naša vera ugasnila. Prav nasprotno. Vendar pa lahko jasno izrazimo tudi naša pričakovanja, ki so podkrepljena z molitvijo povsem upravičena.

Kot sem že ob neki priložnosti dejala, da še kako dobro občutim, da so obdobja ko božja navzočnost vstopi v moje življenje skozi velika vrata in da so dnevi ko krščansko veselje prerastejo strahovi.

Zato se pravzaprav iz dneva v dan odločam, kako veri dati pravo barvo, odtenek, kako živeti živo vero. Tako kot so dnevi, ko se počitim močno, da sem kos vsem izzivom, ki jih predme prinese delovnik in dnevi, ko nič ne gre od rok, ko pride stiska. Moram kar priznat, da tako, kot se Bogu v molitvi zahvaljujem, se kesam, ga prosim, imam tudi trenutke, ko se z njim kregam, se nanj jezim, zakaj me pušča samo, ga rotim, naj mi pošlje jasnejših signalov pri mojih odločitvah in se sprašujem zakaj je daleč od mene in se zame ne zmeni. Nisem povsem na jasnem, ali je to lepo ali ne, prav ali narobe. Tako pač je. Tudi taka občutja pridejo. Pa se spet po svoje opravičujem, da je tudi to, na svoj način, izraz žive vere. Pomembno se mi zdi, da imamo z Bogom neprekinjen dialog, pogovor. Za vsak odnos je dialog pomemben, torej tudi za naš odnos z Bogom. Ko prenehamo s pogovorom v katerikoli skupnosti, se začne krhati tudi naša povezanost z njo. In kaj hitro lahko zapremo vrata pred Njim.

Seveda še kako dobro vem, da kljuko vrat držim v rokah sama. Je pa dostikrat lažje, če jih pomagajo odpirati tudi drugi. To so vsi tisti ljudje, ki jih v življenju srečujem in mi pomagajo rasti v moji osebni veri. Od družine, zakonske skupine, župnijskega pastoralnega sveta, prijateljev, seveda naših duhovnikov in sester, pa tudi tistih, ki jih srečam zgolj po naključju. Celo tistih, ki so na nasprotni strani vrat in me ovirajo pri odpiranju. Ob njiih krepim svojo vztrajnost.

Pri meni je družina tista, ki me je uvedla v krščansko življenje. Od prijetne tradicije praznovanj praznikov do tistega zaupanja v Boga, ki mi je v mladostnih, pubertetniških letih lajšalo odgovore na vprašanje »Ali Bog obstaja?«. Sedaj se ob možu ob pogovoru in molitvi, branju, krepiva v veri tudi kot par.

Potem so tu prijatelji. V zakonski skupini ob zaupnem pogovoru, iz srečanja v srečanje, spoznavam samo sebe in svojega moža, preko dilem, vprašanj, izkušenj, prijetnih in manj prijetnih, ki jih podelimo z drugimi pari. Odkrivamo svoje meje in si jih tudi postavljamo. Vsak par prinaša nekaj svojega in zanimivo je slišati, kako vsak po svoje skušamo, v po navadi že tako zahtevne odnose v družini, obremenjenost v šoli, službi vplesti še Boga.

Moja vrata vere pomagata odpirati tudi družinska prijatelja, zakonski par, s katerimi od časa do časa povandramo po Sloveniji in tujini in s katerimi skupaj odkrivamo lepote, tudi lepote sakralne umetnosti, od glasbene do likovne. Ko se stoječ pred kakšno sliko ali fresko, ali kipom zamislimo, kako sporočilo svetega pisma stotine in stotine let navdihuje umetnike.

Ko se zazrem v sliko Marijinega oznanjenja, ko angel sporoča preprosi dekli, Mariji, da bo rodila Jezusa me to opomni, da On ni le del našega razmišljanja, misli, iluzije, ideje, temveč, da je bil spočet, da je v materinem telesu rastel devet mesecev, se rodil v revščino, bil eden izmed nas. Opomin, da je on Jezus Kristus del resničnega sveta, nad katerim ima oblast. Tudi slika je nekaj ob čemer se zavem svoje majhnosti. Svoje otroškosti ko je vedno znova dovoljeno, da k Njemu dvigam roke, kakor otrok proti materi, ki ga bo vedno znova sprejemala v svoje naročje, mu odpuščala taka dejanja in besede, ko so že vsi drugi prepričani, da so bile presežene vse meje.

Ob zaključku tega mojega razmišljanja, naj posebej naglasim zahvalo vsem duhovnikom, ki na mnoge načine z nami odpirajo vrata vere. Pater Kokalj, Vi ste gotovo eden tistih, ki svoje talente uporabljate na način, da ste vzgled vsem nam. Da imamo veliko korist kot župnijska skupnost, prav gotovo tudi vaša Jezuitska skupnost, naša Cerkev kot inštitucija.

Na Cerkev ne gledam kot na oddaljeno inštitucijo. Vem, da smo Cerkev ljudje, tako kot politika. Takšna je, kakršni ljudje so v njej. Vem, da vsi ne moremo biti misijonarji, na način, na katerega najprej pomislimo. Verjamem pa, da pa po malem, je lahko misijonar vsak izmed nas v naših družinah, službi, skupnosti. Naj nas pričakovanje Božiča k temu posebej spodbuja in daje moči. Da bo Novorojeni, vstopil v naše domove skozi široko odprta vrata.

Vera skozi prispodobi vrat in poti

Mario Plešej, mag. politologije;
pri Svetem Jakobu v Ljubljani, 9. decembra 2012

Drage sestre in bratje v Kristusu, lepo pozdravljeni!

Zahvaljujem se patru župniku za povabilo in zaupanje ter hkrati izražam veselje, da sem lahko danes tukaj z vami.

V tem nagovoru bi vam rad podal svoj pogled na vero, pri čemer upam, da bo zares bolj temeljil na pričevanju kot na prepričevanju. Naj mi pri tem tudi sedaj pomaga Sveti Duh.

Ko sem pripravljal ta nagovor, sem se ob začetku adventa odločil, da bom še posebej pozoren na Božjo besedo prvega adventnega tedna. Presenetilo me je, kolikokrat so bila v njej omenjena vrata in pot – podobi, ki ju lahko vidimo na plakatu za letošnje adventne večere.

Prispodobi vrat in poti je v svojem oznanjevanju Božjega kraljestva večkrat uporabil Jezus pa tudi papež Benedikt v svojem pismu, s katerim je razglasíl leto vere, ki smo ga začeli pred dvema mesecema.

Prav okoli teh dveh prispodob želim zgraditi to svoje pričevanje o veri.

Verovati zame pomeni, da zaupam – da verjamem oz. zaupam temu, kar mi nekdo sporoča.

Pri tem pričakujem, da je tisto, kar mi sporoča, resnično in pravilno; poleg tega pričakujem, da se bo držal dogovorov in izpolnil to, kar obljubi.

Če verjamem in zaupam nekomu, ki mi sporoča neresnične in napačne stvari ter ne izpolni tistega, kar obljubi, sem zaveden in zelo verjetno na svoji koži občutim negativne posledice.

V času kriz, stisk in zmede, ki smo mu danes priča, se vprašanje, komu zaupam – ali če vprašanje še nekoliko zaostrim – komu sploh še lahko zaupam, pokaže kot ključno.

Proteste v slovenskih mestih v zadnjih nekaj tednih in nizko udeležbo na zadnjih volitvah vidim kot izraz nezaupanja ljudi v svoje voditelje, tudi cerkvene – mnogi so namreč prepričani, da je med njimi veliko takih, ki ne delujejo pravično ter ne izpolnjujejo svojih obljub in zavez.

V odnosu z Gospodom sem jaz tisti, ki pogosto ne izpolnjuje svojih obljub – tu mislim predvsem na svoje krstne obljube: odpovedati se grehu in hudemu duhu ter verovati v Boga Očeta in Sina in Svetega Duha.

Ob premišljevanju o protestih se mi je porodilo vprašanje, kako pa se Gospod odziva na mojo nezvestobo obljubam. Ali me prav tako obtožuje in zmerja, besni in kriči nad menoj ter meče kamne vame?

Njegov odziv je težko dojemljiv, ker je tako drugačen od običajnih reakcij do tistih, ki so se izneverili.

Začuda Bog ne protestira proti meni s transparenti, na katere bi zapisal vse moje grehe, me z njimi sramotil pred drugimi ter koval sovraštvo in maščevalnost proti meni.

Namesto tega naredi nekaj povsem nepričakovanega. On, ki ga s svojimi grehi pogosto žalim in ne spoštujem, se poniža pred menoj ... Postane nebogljen otrok, ki si bolj kot kadarkoli želi moje bližine in ljubezni. S tem mi želi sporočiti, da kljub vsem mojim grehom neznansko hrepeni po meni, da me ljubi in da mi želi najboljše.

V to verjamem. Vendar srečujem tudi ljudi, ki menijo, da je bolje in da bodo v življenju imeli manj problemov, če z Bogom sploh ne bodo imeli kakega opravka, torej v smislu: Bogu nisem nič dolžan in naj me pusti pri miru, saj se lahko sam dovolj dobro znajdem.

Po mojem mnenju človek v taki drži ne more zdržati, ker je v njem hrepenenje po presežnem. Človek išče nek višji smisel, še zlasti takrat, ko mu ne gre dobro. Zato menim, da kdor hodi v življenju z odprtim srcem, prej ali slej najde tudi pot do Boga.

Prerok Izaija (Iz 2, 1–5) v odlomku iz prejšnjega tedna pravi, da bodo v poslednjih dneh vsi narodi in ljudstva vreli v Jeruzalem k Bogu, ki se je razodel njegovim prednikom – Abrahamu, Izaku, Jakobu in Mojzesu – ter da se bodo želeli od njega poučiti hoje po njegovih pótih.

Nekaj stoletij po preroku Izaiju se je v Jeruzalemu taisti Bog po svojem križanem in vstalem Sinu razodel vsemu človeštvu.

Njegova beseda je danes dostopna bolj kot kadarkoli v zgodovini – lahko jo berem in poslušam v svojem maternem jeziku in to skoraj kjerkoli in kadarkoli – namreč, s pomočjo mobilnega telefona in interneta jo lahko imam skoraj vedno pri sebi.

Po drugi strani lahko prek te iste tehnologije tudi hitreje zaidem in se ukvarjam s stvarmi, ki mi škodujejo, ali pa sem tako obsipan z raznimi sporočili, da postanem zbegan in raztresen.

Prav zaradi tega se mi zdi pomembno, da redno molim, saj tako ohranjam stik z osebo, ki najbolj ve, kaj je dobro zame. Molitev mi poleg izražanja prošenj in zahval torej predvsem pomeni iskanje Gospodovega načrta zame.

Moliti k Bogu pa ne bi mogel, če ne bi imel vere vanj. In če še nadaljujem misel sv. Pavla (Rim 10, 14–17): Kako pa naj bi veroval, če ne bi slišal o njem? In kako naj bi slišal o njem, če mi ne bi bilo oznanjeno? In kako naj bi oznanjevali, če ne bi bili poslani?

Pavel zaključi, da vera izhaja iz oznanjevanja, oznanjevanje pa po Kristusovi besedi in naročilu (Mt 28, 16–20): »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal!«

Pogosto se zgodi, da svoje vere ne poznam dobro. Prijateljica Petra mi je letos spomladi pripovedovala o svojih vtisih s študijskega potovanja v Srbijo, kjer se je srečala z mladimi muslimani in bila presenečena nad njihovo zavzetostjo in žarom za svojo vero in njihovim poznavanjem vere. Ob tem sem se po tihem vprašal, kakšen odnos imam jaz do svoje vere, koliko vem o njej, kako sem pripravljen o njej govoriti pred drugimi.

Za spoznavanje vsebin vere mi je v pomoč Katekizem katoliške Cerkve, ki ga je blaženi Janez Pavel II. označil kot izredno pomemben prispevek k prenovi celotnega cerkvenega življenja.

Zgolj poznavanje vsebin vere pa ni dovolj. Papež Benedikt (Vrata vere, 7) pravi, da vera raste, kadar jo živimo kot izkušnjo prejete ljubezni ter jo podajamo naprej kot izkušnjo milosti in rádosti.

Po papeževem mnenju (Vrata vere, 6) je leto vere predvsem povabilo k pristnemu in prenovljenemu spreobrnjenju k edinemu Odrešeniku sveta in če se človek svobodno naravna na cilj slavljenja in služenja Gospodu, se njegove misli, čustva, miselnost in obnašanje počasi prečiščujejo in preobražajo.

Čas je dragocena stvar – pravzaprav edina, ki jo je Bog ob stvarjenju blagoslovil in posvetil (1 Mz 1–2,3) – in glede na to, za koga ali kaj porabljam svoj čas, se kaže, kako pomembne ali nepomembne so mi posamezne stvari, dogodki, osebe ...

V primerih, ko se lahko svobodno odločim, kaj bom npr. bral, poslušal, gledal ali delal, se mi zdi zelo koristno načelo sv. Ignacija Lojolskega (Duhovne vaje, 23), ki pravi, da naj stvari uporabljam toliko, kolikor mi pomagajo na poti do cilja, in jih toliko opuščam, kolikor me pri tem ovirajo.

Pomembno je torej, da si vzamem čas, da skupaj z Gospodom opazujem samega sebe in gledam, kako stvari v vsakdanjem življenju delujejo name – kakšna čustva, misli ali dejanja sprožajo v meni.

Gre za razločevanje, v katerem s pomočjo Gospoda ohranjam in krepim tisto, kar me navdaja z notranjim mirom, veseljem, upanjem, dobrotljivostjo, potrpežljivostjo ter opuščam tisto, kar me morda zelo privlači, a povzroča notranji nemir, me pušča praznega, dela nesrečnega in obupanega.

Ta pot je težka, a Jezus (Mt 7, 13–14) me poziva, da si naj prizadevam vstopiti skozi ozka vrata in hoditi po tesni poti, ker samo ta vodi v življenje.

Pri tem samega sebe vidim kot človeka, ki hodi proti vrhu visoke gore in ki ob preizkušnjah na tesni poti navzgor večkrat doživi zdrse in padce.

Kot svojo največjo preizkušnjo doživljam ohranjanje zvestobe in stanovitnosti pri izpolnjevanju krstnih obljub v svojem vsakdanjem življenju.

Pri tem gre resnično za boj in kot pravi sv. Pavel (Ef 6, 10–18), se v tem boju pravzaprav borim z zlohotnimi duhovnimi silami, to je s hudičem, ki me želi zasužnjiti z grehom in odvrniti od Boga.

Sv. Ignacij (Duhovne vaje, 327) hudiča primerja s poveljnikom vojske. Kakor le-ta opazuje moč in položaj utrjenega mesta, da bi ga napadel s šibkejše strani, tako tudi hudič hodi okrog mene, me opazuje od vseh strani in me napada in skuša premagati tam, kjer me najde bolj slabotnega.

Sv. Pavel mi zato svetuje, da si nadenem Božjo bojno opremo, da bi se mogel upreti hudičevih zvijačam – da se prepašem z resnico, oblečem v oklep pravičnosti, obujem v pripravljenost za oznanjevanje evangelija miru, predvsem pa naj vzamem v roko ščit vere, ki pogasi vse ognjene puščice hudega.

Vera je torej kot varovalna vrv, ki me ob padcih in zdrsih na poti do vrha gore obvaruje pred tem, da bi zgrmel v prepad.

Ampak moj cilj je priti na vrh in če bom stalno padal in drsel, ga zagotovo ne bom nikoli dosegel. Zato se strinjam s papežem Benediktom (Vrata vere, 13), da mora spoznanje grešnosti v meni sprožiti iskreno in trajno prizadevanje za spreobrnjenje, za to, da se poberem in bolj pazim na svoje naslednje korake. Pri tem pa smem upati na Božjo pomoč.

V nekaterih primerih je to zelo težko. To sem na primer opazil med sodelavci v Nemčiji, kjer sem letos septembra opravljal usposabljanje v katoliški izobraževalni ustanovi.

V sklopu stavb te ustanove je tudi precej velika kapela.

Začudilo pa tudi užalostilo me je, ko sem videl, da so vrata kapele večinoma zaklenjena.

Zdi se mi, da to nekako ponazarja odnos mnogih ljudi v Evropi do Boga in Cerkve.

Ko sem se z nekaterimi od tamkajšnjih sodelavk in sodelavcev pogovarjal o veri in Cerkvi, sem dobil občutek, da so oddaljeni od nje in da imajo neke osebne zamere ali stiske, zaradi katerih so se oddaljili ... Od zunaj so zaklenili vrata tega prostora, katerega simbol je tista kapela, in ključ pospravili v omaro oz. predal.

Nisem jim hotel čésa očitati ali jih prepričevati, kako bi bilo dobro, če bi vendarle odprli tista vrata in večkrat stopili skoznje.

Sem pa prosil, da mi dajo ključ in med svojim bivanjem sem dokaj redno odklepal vrata kapele in stopal vanjo, da bi tam molil tudi zanje. Mislim, da lahko s svojim zgledom in molitvijo več prispevam k njihovemu spreobrnjenju kot z očitki ali prepričevanjem.

V evangeliju (Mt 8, 5–11) iz prejšnjega tedna je prikazan velik zgled vere, ki ga daje stotnik, ko prosi Jezusa za ozdravljenje svojega hromega služabnika.

Jezus stotniku obljubi, da bo prišel k njemu in ozdravil služabnika.

Stotnik mu to verjame. Ob Jezusu, ki na blag in nevsiljiv način obljubi nekaj, kar je v normalnih okoliščinah nemogoče, spozna, da je prišel v stik z nekom, ki je nad omejitvami tega sveta. Stotnik ob tem zasluti svojo majhnost in se čuti nevrednega, da bi ga ta vsemogočna oseba počastila z obiskom na njegovem domu.

Kot vojak pa tudi ve, da se stvari lahko uredijo že s poveljem in prepričan je, da lahko tako deluje tudi Jezus. To njegovo prepričanje in zaupanje ga je v Jezusovih očeh naredilo za človeka z izjemno vero.

Največji zgled vere pa mi daje žena, katere brezmadežno spočetje smo praznovali včeraj. V pravoslavnih cerkvah je na levem krilu vrat vsakega ikonostása – to je stena z ikonami, ki ločuje oltar od prostora za vernike – upodobljeno Gospodovo oznanjenje Mariji.

Marija je s svojim »zgodi se« (Lk 1, 26–38) največji zgled človeka, ki sprejme in zaupa v Gospodovo besedo ter obrodi sad – ona še prav posebnega, in sicer Odrešenika vsega človeštva.

Jezusovo rojstvo in njegov ponovni prihod je moje upanje.

Če nekateri v teh dneh strašijo s koncem sveta, je konec sveta v luči krščanske vere vesel dogodek. Tedaj bosta namreč nastopila mir in pravičnost.

Prerok Izaija (Iz 11, 1–10) ta mir oriše z zelo lepimi prispodobami: volk bo prebival z jagnjetom, panter bo ležal s kozličem; teliček in levič se bosta skupaj redila in majhen deček ju bo poganjal; krava in medvedka se bosta skupaj pasli, njuni mladiči bodo skupaj ležali; lev bo jedel slamo kakor govedo in dojenček se bo igral nad gadjo luknjo.

Pravičnost Božje vladavine pa bomo spoznali po tem – ponovno uporabljam Izaijeve besede (Iz 29, 17–24) – da se bodo ubožci spet veselili v Gospodu in da se bodo najrevnejši med ljudmi radovali nad njim; da ne bo več nasilnikov, izginili bodo posmehljivci in iztrebljeni bodo vsi, ki snujejo hudobijo in ki druge ljudi pogubljajo z besedami, ki na sodiščih nastavljajo zanke in z zmedo izpodrivajo pravične.

Drage sestre in bratje!

Za zaključek navajam uvodne štiri povedi iz papeževega pisma, s katerim je razglasil leto vere (Vrata vere, 1):

»Vrata vere,« ki vodijo v življenje v sožitju z Bogom in omogočajo vstop v njegovo Cerkev, so nam vedno odprta.

Čez njihov prag lahko stopimo, ko nam je oznanjena Božja beseda, srce pa se prepusti oblikovati preobražajoči milosti.

Stopiti skozi ta vrata pomeni stopiti na pot, ki pelje skozi vse življenje.

Začne se s krstom, po katerem lahko Boga kličemo z imenom Oče, in se konča s prehodom skozi smrt v večno življenje, ki je sad vstajenja Gospoda Jezusa, ki je želel po daru Svetega Duha vse, ki verujejo Vanj, vključiti v svojo slavo.

Jezus, ki je sam sebe poimenoval vrata (Jn 10, 7–10), se je dejansko rodil na prostem, v prostoru brez vrat (Lk 2, 1–19), tako da do njega lahko pride kdorkoli, ki si to želi.

Vsem nam želim in prosim Gospoda, da nam na priprošnjo svoje deviške matere Marije nakloni milosti, da bi v tem adventnem času zmogli narediti korake naproti tem živim vratom, stopiti skozi njih v odrešenje in večno življenje.

Hvala, da ste me poslušali in dobro pripravo na božič vam želim.

V letu vere

Andreja Martinčič,
cerkev sv. Jakoba, 16. decembra 2012

Vsem voščim še en lep adventni večer.

Nocojšnje povabilo sem sprejela kot svojo adventno vajo, kot pripravo na božič, da naredim refleksijo in v sebi ozavestim milost vere. Napaberkovala bom nekaj drobcev, ki svetijo, nekateri kot drobne lučke, drugi kot bakle ob moji življenjski poti in mi kažejo smer…

V trenutkih tišine in zbranosti v mislih potujem in se dotikam znamenj, simbolov, ki so polni globje duhovne vsebine, ki mi govorijo o presežnem. Dotikam se ljudi, ki so kakorkoli zaznamovali moje življenje. Nekateri so že prestopili prag večnosti in dotikam se teh, s katerimi doživljam svoj vsakdanjik.

Nekatere stvari ostajajo kot skrivnost. Človek bi rad razumel, zakaj se je nekaj zgodilo, zakaj se je moralo to zgoditi, kako je bil nekdo tisti trenutek prav tam.

Pravijo, da nas v življenju oblikujejo trije S: spomin, sporočilo in smisel. Sama pa dodam še 4. S, t.j. skrivnost, občutek za sveto, za presežno to pomeni tisto špranjo upanja, skozi katero sije milost vere.

Družina je prvi in najpomembnejši izmed vseh vplivov, ki delujejo na naše življenje. Milost vere mi je bila, kot se reče, položena že v zibel. Sem namreč težko pričakovana, na nek način izmoljen in edini otrok v družini. To me je gotovo posebej zaznamovalo. V nas je veliko nezavednega, a v nas deluje. Nagibamo se k temu, da svoje življenje oblikujemo na osnovi teh začetnih lekcij. Lahko bi rekli, da se scenarij našega življenja piše v naših družinskih odnosih. Družina je torej vir prvih sporočil, ki jih hranimo globoko v sebi.

Vsa ta sporočila živijo v nas in vplivajo na naše vedenje. Predstava, ki jo imamo o življenju, je povzetek teh sporočil. Naša sposobnost za vzpostavljanje odnosov z drugimi, naša predstava, kaj je v življenju pomembno in kaj ne, t.j. sistem vrednot in ta je vsaj delno posledica sporočil, ki smo jih vsrkali vase.

Tretji S, za katerega psiholog Viktor Frankel pravi, da določa našo kakovost življenja, t.j. smisel, ko z distance let lahko ovrednotim, osmislim svoje življenje in dam ljudem in situacijam globji pomen, ali z očmi vere – za katero pravim: ko odpove razum, ko nekaj ni več logično, vstopim v območje božje logike, v območje vere, ko svojo preteklost presijem z božjo modrostjo, ko lahko tudi iz minusov naredim pluse.

Rada bi obrnila vprašanje in namesto zakaj, ker ne verjamem v srečna in nesrečna naključja, se sprašujem, kaj to pomeni zame?

Včasih se mi zdi, da bi šel človek laže naprej, če bi dogodke bolje razumel, če bi poznal odgovore, da bi bila potem človekova dlan in srce bolj odprta.

Naj naštejem nekaj takšnih dogodkov, predmetov, odnosov, ki so zaznamovali, oblikovali mojo religioznost, mojo osebno vero.

V osnovni šoli se spominjam, da sem se prvič izpostavila in pred učiteljico in celim razredom priznala, da hodim k verouku in takrat nas je bilo v razredu takšnih res malo. Prislužila sem si posmeh učiteljice, v meni pa se je prebudila neka tiha upornost in ponos, kar je ostalo del mene. Nekaj podobnega se mi je ponovilo v času slovenske pomladi. Takrat sem se duhovno oblikovala v skupnosti Kres, sedanji SKŽ. V tistem času smo tkali vezi in se veliko pogovarjali z nekateri danes vidnimi osebnostmi javnega življenja, ki so takrat sooblikovale demokratične spremembe. In v službi sem bila »dobrohotno opozorjena«, naj pazim na telefonske pogovore, ker vedo, da delam za Cerkev. In tretja izkušnja, ki pa je bila hkrati tudi preizkušnja, se je zgodila, ko sem izgubila službo, ker sem opozorila na nepravilnosti in koruptivnost.

Na mojo duhovno rast so vplivala tudi srečanja z nekaterimi jezuiti. Ob tem naj omenim predavanja p. Grafenauerja, ki nam je v tistem času govoril o duhovnosti v slovenskem ljudskem izročilu. Za vedno mi je ostala v spominu njegova pripoved o molitvi iz zvestobe, molitvi tistih preprostih, a klenih mož in žena slovenskega podeželja. Tudi sama sem imela izkušnjo, ko sem na mamini domačiji doživljala staro mamo, strica in tete, kako so na koncu dneva pokleknili ob zapeček k molitvi rožnega venca. Vsi utrujeni od napora dneva so žrebali »Zdrave Marije in kinkali v spanec. Je to molitev? In p. Radogost jo je ovrednotil kot molitev iz zvestobe, čeprav zaspana in ne zbrana, človek kljub utrujenosti poklekne, da se zahvali in počasti svojega Boga. Ta zorni kot gledanja je bil zame kot novo odkritje.

In danes je to tudi moj način vsakodnevne molitve. Poznam poseben čas DV, čas tišine, čas umika na samoten kraj, na Goro, lahko je to hoja po gozdni stezi, ali stremljenje tja čez obzorja ali v nebo, ko me prevzema lepota stvarstva in okušam veličino božje prisotnosti v naravi, lahko je adoracija pred Najsvetejšim, evharistija ali postanek v prazni cerkvi pred večno lučko, je pa tudi tisti čeprav kratek in včasih utrujen in zaspan, vendar posvečen čas dneva v ponavljanju »Zdravih Marij« – ta prelepa preprostost vere – kakor v Preprostih stvareh pravi Emilijan Cevc: » Rožni venec, čudež božje tehnike, nebeški telefon. Po njem se pogovarjava z Bogom in veliko si imava povedati.«

P. Radogost me je nagovoril tudi z razlago, kaj je slovenskemu človeku pomenila blagoslovljena voda. V tradiciji naše vernosti imamo zglede, kako smo še poznali po domovih kropivčke z blagoslovljeno vodo, ki niso bili samo za okras kot so marsikje danes samo kot pomniki kulturne dediščine, ne , ljudje so se v vdanosti in v zaupanju v božjo pomoč pokrižali pred vsakim pomembnejšim življenjskim korakom, pred delom, ko so odhajali na pot, blagoslavljali so polje in živino. Blagoslavljali so otroke, ko so odhajali od doma, dekleta so se v svojem cvetočem obdobju pokrižale z blagoslovljeno vodo, ko so odhajale na ples, da bi se jim ne zgodilo nič hudega; in mati je pokrižala nevesto ali ženina, za novo življenjsko pot ….Blagoslavljati pa pomeni želeti dobro….

Blagoslovljena voda je postala tudi moj izraz zaupanja in priprošnje, ko tako začnem in sklenem dan. In ker voda v kropivčku v naših ogretih stanovanjih hitro shlapi, jo hranim v posebni steklenički kot dragocen parfum; ja, to je zame posebna »božja kozmetika«.

S. p. Markom Mohoričem sva bila sošolca. Takrat smo v gimnaziji imeli obvezno delovno prakso v proizvodni ali pa smo odšli v delovno brigado. In midva sva šla v brigado v Podbrdo, kjer smo po potresu v Posočju kopali jarek za vodovod. Takrat sem prvič posebej močno doživela, kaj pomeni kruh. Ne vajeni fizičnega dela in tudi razvajeni, smo bili ravno prav utrujeni, da je tudi hrana imela drugačen okus. V naši delovni ekipi je bil tudi nek domačin, po poklicu pek. Povabil nas je na nočno peko kruha. Sredi noči smo vstali, se odpravili v pekarno in potem kot očarani v rokah držali sveže pečen kruh….nekaj posvečenega je bilo v tem kruhu, čeprav ni bil blagoslovljen, pa smo ga vsi, tudi tisti, ki niso bili verni, pojedli s posebnim spoštovanjem. Pozneje, ko me p. Marko povabil v Kres in sem spoznala njegovo družino desetih bratov in sestra, sem bila priča, kako je mama v mentrgi zamesila kruh za tako veliko družino. In tudi v tem je bilo zame več kot zgolj peka kruha za lačna usta. V mestu nismo doma pekli kruha in bolj kot hlebi so bile takrat v navadi štruce…..pod temi vtisi pa sem začela sama peči kruh……..

Danes pečem kruh že povsem rutinsko, vedno znova pa obudim zavest, da je to svet obred…… Vanj zamesim vero naših prednikov, ki so še sejali žitno seme in želi zlato klasje…..Ko mesim in potem gnetem to voljno testo, mislim na osebo za katero pečem, saj kruh večkrat poklonim kot dar, kot je povedala Gitica Jakopin v nekem intervjuju, »ko nekomu damo kruh, je tako, kot bi mu rekli, rad te imam.«

Ko pa je čisto navaden dan in pečem povsem vsakdanji kruh, zamesim vanj težo, skrbi in veselje, lepoto dneva in čisto navadne preproste vsakdanjosti……. Kruh, po veri staršev, trikrat prekrižam, prvič, ko ga dam vzhajat v pehar, drugič, ko ga dam v peč in tretjič, preden zarežem v kruh, da bi bil res v slavo Očetu in Sinu in Sv. Duhu.

P. Marko Rupnik pa me je nagovoril, ko nam je odkrival lepoto umetnosti, umetnosti preprostih vsakdanjih stvari, svet simbolov, barv, modrosti cerkvenih očetov, ko se vse snovno preoblikuje v duhovno……….in postane način doživljanja, način življenja.

Posebno mesto pa ima v mojem duhovnem doživljanju srečanje s sv. Malo Terezijo deteta Jezusa. Ja, to se je zgodilo, ko v življenju ni šlo vse po načrtih, ko sem se srečala z raznimi izgubami, od službe, ljubljenih oseb, ob preizkušnjah v bolezni…….

Prevzela me je »Povest duše« in njena preprosta otroška vera. Biti majhen, nebogljen, preprost otrok. Kako osvobajajoče je priznati svojo nemoč, nepopolnost in se nasloniti na božjo moč in čutiti, da si prav tak, slaboten, grešen v Gospodovih očeh prav zato vreden, dragocen. Če ostaneš majhen, potem se Gospod skloni k tebi, kakor se mati skloni k otroku.

Tudi TDJ je bil blizu svet simbolov. Njena mala pot je postala tudi moj način doživljanja. Ko kaj ni šlo, ko kaj ne gre, ko se srečujem s skušnjavami sveta, ko se življenje ne odvija po mojih predstavah, priznam svojo nemoč, stisko in si rečem, glej, Gospod, to je moja mala pot.

Sv. Mala TDJ pravi: »Za ljubezen je značilno, da se sklanja k nizkemu« Jezus mi v svoji dobroti kaže pot, ki edina vodi k božjemu ognjišču. Ta pot je predanost otroka, ki brez strahu zaspi v naročju svojega očeta.« To je pot duhovnega otroštva, pot zaupanja in predanosti.

Pot duhovnega otroštva ni teološka teorija, čeprav vsebuje mnogo teologije, ampak je nekaj bivanjskega, izkustvenega, življenjskega. Sv. Mala TDJ je tudi zavetnica misijonov. Tako sem ob njej prebudila svoj odnos do misijonov; in danes je en Oče naš v dnevu in občasen dar namenjen tudi konkretnemu misijonu in misijonarju na Madagaskarju.

Kot rdeča nit se tema otroka ponavlja tudi v seminarjih, ki jih imam za zdravstvene delavce z naslovom: Tudi beseda je lahko zdravilo. Nagovarjam, da se dotaknemo tega otroka v sebi, ki je spontan, igriv, radoveden, pa tudi prestrašen, ranljiv in čaka, da mu posvetimo pozornost………da smo do njega blagi in sočutni, potem smo taki lahko tudi do drugih.

In še o besedi – Od nekdaj me nagovarja beseda literature in poezije, predvsem slovenske, ko sem študirala slovenščino in v tistem času ob knjigi p. Truhlarju odkrivala in doživljala absolutno v slovenskem leposlovju in takrat na novo odkrila po krivici zapostavljenega Franceta Balantiča in njegovo duhovno poezijo, ki me je prevzela, ko napr. pravi: »Studencev močnih, čistih sem željan, rad bi napil se iz sončnega korita in rad bi, da bi luč bila razlita, čez vso kot ajdov hleb črno ravan.«

In nagovarja me beseda besed – Božja beseda. Z njo sem se najbolj spoprijateljila v duhovnih vajah. So stavki B.B., ki se v mojem življenju, v mojem vsakdanu ponavljajo kot mantra.

Ena prvih besed, ki sem se je oklenila, je bila Beseda, ko sem doživljala izgubo očeta, ko nisem nič razumela in sem v veri v neskončno božje usmiljenje neprenehoma ponavljala: »Grem k svojemu Očetu in vašemu očetu, k svojemu Bogu in vašemu Bogu.« Jn 21,

Ta Beseda je vklesana tudi v nagrobnik.

Danes imam prav poseben odnos do te poveličane Cerkve svetih. Vedno več jih je, ne le teh, ki so mi blizu po mislih, po knjigah, po delih, tudi teh, ki so bili del mojega življenja. In verjamem, kot sem prebrala v eni izmed knjig: (citiram) »To je eno od najbolj ganljivih oblik pripadanja na svetu: pripadanje med nami in našimi ljubljenimi v nevidnem svetu. Čeprav se tihi jok našega srca poleže in življenje bolj ali manj steče dalje, je nekje v nas še vedno kraj, ki ga hranimo za tistega, ki je odšel. Ko leta minevajo, se osebe, ki je odšla morda ne spominjamo več vsak dan s svojim zavestnim umom. Pod površino uma pa je del nas vedno v njeni prisotnosti. Četudi jih mi morda pozabimo, oni nikoli ne morejo pozabiti nas. Njihov skrivni objem nas varuje in skrbi za nas, ne da bi se mi tega zavedali.

Boleča odsotnost se postopoma spremeni v vrelec prisotnosti. Vemo, da se bomo lahko, če bomo imeli težave, obrnili na to prisotnost ob nas in od nje črpali spodbudo in blagoslov. Oseba, ki je odšla, zdaj ni več omejena na kraj in je lahko z nami, kjerkoli smo.« (konec citata) John O´Donohue

V tem duhu razumem tudi priprošnje k svetnikom, k svojim zavetnikom, kot je pred smrtjo povedala tudi sv. Mala DTJ, da bo njena sreča v nebesih: »trositi ljudem na zemlji dež nebeških rož«. In tako verjamem, da nam tudi naši najbližji, ker že gledajo svet iz božje perspektive, pomagajo v naših, čisto konkretnih življenjskih situacijah.

Kot najglobji krik upanja se v meni vedno znova izreka Beseda:

»Blagor ji, ki je verovala, ker se bo spolnilo, kar ji je povedal Gospod.« Lk, 1, 45.

»A ti Gospod si usmiljen in milostljiv Bog, potrpežljiv, zelo milosrčen in zvest….« Ps, 86,15

»Kaj ste strahopetni? Ali še nimate vere?« Mr, 4,40

»Upanje pa ne osramoti, ker je božja ljubezen izlita v naša srca, po svetem duhu, ki nam je bil dan.« Rim 5,5

Ko občutim, da se odmakne milost, ko podvomim v pripadnost, ko doživim samoto duše, ko se včasih s skrbjo zaziram v prihodnost, mi je blizu misel bl. Edith Stein, ki pravi: »Vse misli na prihodnost z zaupanjem položite v božje roke« in se kot odmev prebudi še beseda psalmista: »Izroči svojo pot Gospodu, upaj vanj in On bo storil.« Ps 37,5

In kot pravi TDJ: »Kako lepo se je prepustiti v Njegove roke brez želja in strahov«

Vendar to ni moje stanje. To mi ne gre tako zlahka od rok. To je moje potovanje, moja mala pot…….

Na koncu ostaja še ena beseda - beseda srca, ki ni izgovorjena. »Marija pa je vse te besede sprejela in jih ohranila v svojem srcu.« Lk 2, 19

Neizgovorjena beseda postane uho – prisluškovanje srcu, poslušanje. Poslušam veliko življenjskih zgodb. Moja mala pisarna v kleti je velikokrat, kot se je hudomušno izrazil starejši sodelavec: »imajo jo v kleti v KC, pa v bolnici v Šiški in pri nas jo imamo – kapel'co. Znamenja in kapel'ce ob poti, romarske cerkvice in cerkve pa so mi tudi sicer blizu, ko jih na svojih »pohodih in umikih« v naravo rada obiščem in fotografiram.

Ja, Gospod, hvala ti, to ni zaradi mene, t.j. zaradi vere vseh pred menoj, ki so se dotikali mojega dna in zaradi vseh, ki se danes dotikajo mojega srca, jaz pa se preko njih dotikam Tebe.

Rojena sem blizu božiča in nekoč sem prejela voščilnico, kjer je pisalo: »biti rojen blizu božiča, pomeni biti rojen blizu Boga. Bogu hvala za to milost božje prisotnosti.

Vsem vam voščim, da bi prebudili otroka v sebi, otroci pa so vedno blizu Boga, saj. B. B. pravi: »Pustite male k meni«. Ja, to pa so potem že jaslice, tja smo namenjeni v tem adventnem času in v adventu našega življenja, v Betlehem – hišo kruha, kjer se nam sam Bog daje kot kruh za življenje ………..

Prehodi so lepi, nikakor pa ne romantični

Matej Cepin,
pri sv. Jakobu, 23. decembra 2012
(avtorjev povzetek)

Sem Matej Cepin, mož in oče treh hčera. Tretja se je rodila pred 17 dnevi in lahko rečem, da letos z družino najbolj konkretno doživljamo božične praznike.

V teh dneh po rojstvu me mnogi sprašujejo: »Kako si, kako ste?« Moj vsakokratni odgovor bi najlaže opisal z eno besedo, ki pa ni v prav lepi slovenščini: smo nekoliko »razštelani«. Biti naštelan, lepše rečeno: nastavljen, mi pomeni usklajenost v odnosih in posledično mirnost v družini. Ko pa v družino vstopi nov član, si na začetku vedno nekoliko neusklajen. Zbuja se mali, zbujajo se starejši otroci, na novo je potrebno organizirati to in ono, pletejo se novi odnosi. Nekako si »razštelan«.

Če lahko kaj rečem na podlagi letošnje adventne izkušnje, je to gotovo ugotovitev, da božič v svoji osnovi ni romantičen praznik. V zadnjih letih imamo ljudje, tudi kristjani, močno težnjo, da advent in božič predstavljamo v luči romantike. Zaznamujejo ju jaslice, svečke, snežinkice, kuhanček v mestu, darila, simpatične voščilnice ...

A božič je v prvi vrsti prehod. Rojstvo kot prehod iz maternice v zunanji svet. In tak prehod, ne za dojenčka in ne za porodnico ni nikoli prav romantičen. Podobno velja za druge prehode. Tudi prehod iz domačega varstva v vrtec za otroka ni nikoli romantičen. Prav tako ne prehod iz šolanja v brezposelnost ali na delovno mesto, celo poroka (sam obred seveda ponavadi je romantičen, a spremembe življenja so pogosto kar zahtevne). Da ne bo pomote: vsak življenjski prehod je nekaj lepega, čudovitega. Gre za sprejetje novega nivoja odgovornosti, preobrazijo se odnosi, razširijo se obzorja. Ni pa noben prehod sam zase tudi romantičen.

Tudi ko se zazrem v svoje prehode, ki sem jih opravil doslej, naj bodo v procesu izobraževanja, v mojem odnosu do primarne družine, v svetu dela, v odnosu do sedanje žene, pa vstop v očetovstvo ... Sploh ko jih gledam nazaj, gre za lepe, a v sami osnovi nikakor ne za romantične dogodke. Lepi pa so predvsem takrat, ko jih opravljam skupaj z Gospodom. Takrat jih, kljub temu, da »za vrati ni vse jasno«, da vedno na nek način vstopamo v neznano, zaznamuje nek klic in mir. Ko je prehod opravljen, si poti nazaj ne želimo več. Kdo med nami si želi nazaj v maternico? Kdo si želi ponovno – tak kot je danes – nadeti vlogo osnovnošolca? Kdo se želi ločiti? Prehodi nepovratno spremenijo našo identiteto.

In kaj je trenutna gospodarska, politična, moralna, skratka večplastna kriza drugega kot velik prehod za celotno Evropo? Ali ni celotna Evropa tudi po tem prehajanju nekoliko »razštelana«?

Božič nikakor ni romantičen prehod, je pa lep. In če ne drugega, lahko danes, kot Elizabeta v današnjem Evangeliju, tudi sam na ves glas zakličem: »Od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda? Od kod mi to, da mi je dano delati, biti oče, da mi je bilo dano pridobiti izobrazbo, ki jo imam? Od kod meni to, da mi je dano opravljati prehode? Pa čeprav smo po njih nekoliko razštelani.«