Dekanijski dan v Trnovem
10. april 2010 (sobota v velikonočni osmini, pred nedeljo Božjega usmiljenja)

10. aprila, v soboto pred nedeljo Božjega usmiljenja, smo praznovali dekanijski evharistični dan. Cerkev se je napolnila že dopoldne, ko so člani različnih župnij (tudi Šentjakobčani) in duhovnih gibanj pripravili adoracijo pred Najsvetejšim. Popoldne smo na vrtu prisluhnili mladim pevcem in instrumentalistom s Trnovega ter študentom, ki se zbirajo pri Sv. Jožefu. S svojimi pesmimi in navdušenjem so ogreli tudi poslušalce (nekateri so ne le ploskali, ampak kar zaplesali!). Pridružili so se nam tudi stanovalci Doma Janeza Krstnika, mnogi kar ob oknih svojih sob – srečanje vseh generacij ob Gospodu! Mar ni Evharistija natanko to: srečanje z Njim, in ob Njem s sabo in z bližnjimi?

Med pesmimi nas je p. Miran Špelič povabil v zgodovino in nam razložil, kako se je pogled na evharistijo spreminjal skozi stoletja. Pričevanji študentke Andreje z Rakovnika, ki je članica skupnosti Emanuel, in družinske terapevtke Trnovčanke Klavdije, doma iz Beltinec, pa sta nas prepričali, da je Jezus v Evharistiji živ, navzoč tukaj in zdaj, prav zate in zame. In kakor spreminja kruh v svoje meso in kri, lahko spreminja tudi nas iz človeške snovi v božjo, iz minljive v večno.

Pozneje se nam je pridružil sam Mojzes! Poročal je, da je Izraelsko ljudstvo (otroke) pravkar prepeljal čez Rdeče morje (no, Gradaščico) in jih v puščavski oazi pred skavtskim šotorom nahranil z mano – menda ima okus po palačinkah! Potem pa se je z okrepljeno vojsko kot Jozue podal še čez Jordan in tam napadel Jeriho ter jo do tal porušil. Uf, naporno popoldne so imeli. Vsekakor jih je manj zeblo kot nas, ki smo sedeli na vrtu. Veter nam namreč ni prizanašal, dež pa se nas je – Bogu hvala! – usmilil. Še dobro, da nas je grela beseda in pesem.

Zvečer smo v cerkvi ob Jezusu vsi skupaj umirili telesa in duše v tihi molitvi in meditativni pesmi, nato pa med sveto mašo združili glasove v skupno hvalnico: otroci, mladina, pevski zbor (tudi nekaj naših pevcev) in ljudstvo; duhovniki, ministranti in laiki. Sveta maša za vsakega, pri kateri ni bilo izvajalcev in poslušalcev, ampak smo vsi sodelovali, vsak po svojih zmožnostih in pripravljenosti. Bogu hvala za vse, ki so organizirali srečanje, ki so si upali sestaviti tako širok in odprt program in se niso branili dela ali se ustrašili, da ne bo obiskovalcev. Kljub hladnemu vremenu in grozečemu nebu se je cerkev napolnila že dopoldne, pa tudi popoldne na vrtu nas je veliko vztrajalo; če prištejemo nastopajoče in gledalce iz Doma Janeza Krstnika, nas je bilo precej več kot sto, od dojenčkov do starčkov. In zvečer med sveto mašo je bila cerkev spet polna. Tudi piškotov in pijače niso pripravili zaman.

Toda je sploh pomembno število? Zdi se mi, da nihče ni odšel s srečanja nezadovoljen. Bil je dan, ki nas je spomnil na pomen evharistije, nas spodbudil k misli in pripravi na evharistični kongres in poleg tega ob oltarju povezal ljubljanske župnije v eno skupnost. Želim si še več podobnih srečanj. Morda bo naslednje že jurjevanje na Gradu prihodnji petek?

Tatjana

Dan, ki ga je naredil Gospod

V soboto, 10. aprila, je bilo v okviru dekanijskega evharističnega dne v trnovski cerkvi ves dan tudi češčenje sv. Rešnjega telesa. Pri tem so sodelovale vse župnije dekanije Ljubljana – Center: sv. Peter, sv. Jakob, stolnica (sv. Nikolaj), sv. Trojica (uršulinke), Marijino oznanjenje (frančiškani), Bežigrad (sv. Ciril in Metod), bolniška župnija. Naša župnija je imela adoracijo med 11. in 12. uro. Uvod in blagoslov je imel naš župnik p. Jože Kokalj, ki je priporočal zbranost in dovolj tišine, molitve je vodil član ŽPS g. Darko Gorenc, petje članica molitvene skupine Branka Jakljič. Molili smo za naše družine in domovino, saj naš narod in mladina dandanes najbolj potrebujejo duhovno zdrave družine in poštene politike. Končali smo v trenutku, ko je zvonilo poldne in smo zato zapeli „Je angel Gospodov oznanil Mariji“.

Cerkev sem zapuščala umirjena, z radostjo v duši, in mislim, da je bilo z drugimi molilci prav tako, kajti zbrana skupna molitev pred evharističnim Jezusom naklanja globok mir, tolažbo in ljubezen do bližnjega. Zaupam tudi, da bo celodnevna molitev v trnovski cerkvi obrodila bogate sadove, saj je Jezus obljubil, da nam bo Oče dal, karkoli ga bomo prosili v Njegovem imenu. Češčenje se je končalo s slovesno večerno sv. mašo, pri kateri so somaševali duhovniki iz vseh župnij dekanije. To je bil zares dan, ki ga je naredil Gospod!

Ana Nuša Grasselli

Evharistija skozi stoletja
(iz predavanja p. Mirana Špeliča)

Od kot izvira beseda evharistija, ki v grščini (še zdaj) pomeni preprosto zahvala? V Svetem pismu ta beseda ni omenjena. Jezus je učencem rekel: »TO delajte v moj spomin«, ni pa povedal, kako naj TO imenujemo. V Apostolskih delih se pojavlja izraz lomljenje kruha, že v prvem stoletju pa se v spisu Didahé (nauk apostolov) v Siriji prvič pojavi izraz Evharistija – Zahvala. Beseda nas spodbuja k hvaležnosti Bogu – imamo za kaj biti hvaležni! – in potem tudi ljudem. V 2. stoletju je svetniški škof Ignacij iz Antiohije v Siriji, ko se je pripravljal na mučeniško smrt v rimski areni, pisal svojim vernikom: »Slavite evharistično daritev ... vaše življenje naj po tej daritvi postaja dar za Kristusa in za druge.« V naslednjih stoletjih si niso belili glav z razumsko razlago Evharistije. V 4. stoletju je na primer Ciril Jeruzalemski preprosto zapisal: »Ta kruh izgleda kot kruh, pa ni več kruh in vino izgleda kot vino, pa ni več vino.« V 8. stoletju pa se je (v nekaterih samostanih!) pojavil dvom v Jezusovo resnično navzočnost v Evharistiji in prav iz tega časa je znan prvi evharistični čudež iz Lanciana v Italiji. Kot bi Jezus želel potrditi omajano vero. Iz meniških razprav pa se je rodila beseda transsubstanciacija, ki jo je povzel Tomaž Akvinski in jo teologi še danes uporabljajo, ko razlagajo, kaj se zgodi ob spremenjenju. Katoliška Cerkev poudarja, da pri Evharistiji ne gre le za simbol, ampak je v hostiji po spremenjenju navzoč živi Jezus – nič manj živ in nič manj prisoten, kot je bil v Judeji pred dva tisoč leti.

Učinki Evharistije – Evharistija za večnost
(2. del predavanja)

Neverni pogosto sprašujejo: ali ste kristjani kaj boljši od drugih? Res: sem po obhajilu boljši? Me evharistija spreminja? Prvi pogoj za učinkovitost evharistije je navzočnost pri sveti maši. Ne samo prisotnost, ampak pripravljenost prisluhniti Besedi in jo sprejeti ter ji slediti. Gospod je tu za nas – smo tudi mi zanj? Glede na odnos do evharistije lahko ločimo več stopenj navzočnosti: Mimobežniki so redko navzoči, in še to samo fizično. Ne pričakujejo posebnih učinkov in jih tudi niso deležni. Mnogim je evharistija v oporno navzočnost: k njej se zatečejo, ko so v težavah. Gre za sodoben funkcionalni pristop: vzamem, kar mi pride prav. Odnosnostna navzočnost je že globlja. Ta nas že spreminja, kajti brez odnosov človek ni človek. Šele v odnosu z drugim se doživim kot jaz sam. Šele v odnosu z Bogom začutim, da sem Božji otrok. Gradbeno navzočnost doživljajo tisti, ki čutijo, da pri maši niso sami, ampak da vsi navzoči gradimo skupnost. Postajajo živi kamni, iz katerih raste Cerkev. Zdravilno navzočnost (farmakon) so poudarjali že stari cerkveni očetje. Veliko stvari nas ogroža. Evharistija predstavlja preventivno in kurativno zdravilo, preprečuje in zdravi. Občudujoča navzočnost ne išče koristi. Sveti župnik Janez Vianney je opazoval preprostega kmeta, ki je vsako jutro stopil v cerkev in nekaj časa ostal v njej. Vprašal ga je, kaj se pogovarja z Bogom. Odvrnil mu je: »Nič se ne pogovarjam. Samo gledam ga in On gleda mene.« Lepo mi je v Božji bližini … Preobražujoča navzočnost pa že presega ta svet. Kot se ob spremenjenju kruh in vino spremenita v Gospoda, tako ta isti Gospod nas po obhajilu spreminja vase, iz minljivega zemeljskega v večno božansko, iz ranljivega in trpečega v poveličano nebeško telo. Že zdaj.

Zdravilo za srce
(Andrejino pričevanje)

Andreja K. z Rakovnika, tajnica glasbene šole je članica skupnosti Emanuel. V svojem pričevanju je povedala: Vsakdanje obhajanje svete maše me spreminja. Ko se ne zanašam več sama nase, ko svoje skrbi prepuščam Gospodu, se čutim bolj gotova in samozavestna kot prej. V Evharistiji me najbolj nagovarja Jezusova ponižnost, ob njem moram tudi sama postajati ponižnejša. Nekoč sem ob majhnem sporu s sodelavcem več dni premlevala zadevo in kuhala zamero, slabo sem spala in težko delala. Zavedala sem se, da stvar sploh ni pomembna, razumsko sem jo skušala odstraniti iz zavesti, toda čustva so bila močnejša in znova in znova sem se v mislih vračala k jezi, dokazovanju, zameri. Niti med mašo se nisem umirila in podvomila sem, ali naj sploh grem k obhajilu. V živo me je zadela duhovnikova molitev pred obhajilom: »Obhajilo naj nam bo zdravilo zoper hudobijo našega srca.« Beseda je veljala meni osebno. Jaz sama ne zmorem, le On lahko ozdravi mojo dušo. Stopila sem k obhajilu in v trenutku se je moje srce umirilo, spor je izgubil težo, sodelavec se mi je pokazal v drugi, blažji luči.

Kraj srečanja
(Klavdijino pričevanje)

Klavdija V. Iz Beltinec je družinska terapevtka, ki živi na Trnovem. V Trnovski cerkvi imajo vsak dan eno uro pred večerno sveto mašo adoracijo pred Najsvetejšim in Klavdija ji redno prisostvuje. Dejala je: Adoracija je vedno kraj srečanja, z Bogom, s seboj in z ljudmi. Najprej je to srečanje z Bogom, ki je neskončno velik, pa vendar tako zelo ponižen, da se nam popolnoma prepusti, da se nam daje celo v hrano. In vedno ponižno čaka, da si bomo vzeli čas zanj. Kako je mogoče, da ne bi imela časa zanj, ko pa najdem čas za tolike veliko manj pomembne stvari, dogodke, novice! Pri adoraciji se srečam tudi s samo seboj. Bog ne računa na mojo popolnost – me predobro pozna – ampak ga veseli moja pripravljenost. Ob njem in samo ob Njem se v svoji slabotnosti in ranjenosti vedno čutim sprejeto. In tako tudi sama lažje sprejemam sebe z vsem, kar sem. V adoraciji pa se vedno srečujem tudi z ljudmi, ki jih nosim v srcu. Posebno pri svojem svetovalnem delu se srečujem z resničnimi stiskami, poslušam grozljive zgodbe, ob katerih bi lahko zgubila pogum, saj sama ne morem pomagati. Nekdo pa je, ki lahko. Zato v molitvi prinašam predenj vse te ljudi in pogosto sem priča resničnih čudežnih rešitev na videz nerešljivih težav.