Obnova kapele Frančiška Ksaverja

Restavratorskim delom v kapeli sv. Frančiška na pot

(Članek je bil objavljen v Župnijskem listu 2006/5)

Umetnostni in zgodovinski pomen naše farne cerkve je dobro znan. Ob tem, ko smo ponosni, da je taka cerkev naš duhovni dom, pa se moramo soočiti tudi z manj razveseljivo platjo. Vse na tem svetu je podvrženo končnosti, celo v kamnu tiktaka ura, ki ga spreminja v prah. Vsakdo ve, kako hitro se kvarijo na videz trpežne snovi našega vsakdana. Deli opreme našega farnega svetišča pa vztrajajo v svoji obliki ali na svojem mestu že malone tri sto let! Mnogi so kakor novi, v vsem sijaju belega ali pisanega marmora, drugi so v jedru načeti in v nevarnosti, da razpadejo. Vlaga je v stoletjih načela kamen in celo marmor ponekod izgublja lesk, sadra v štuku se drobi. Po kotih, na opremi in na zidovih rastejo razne mikroskopsko majhne plesni in lišaji, ki tudi načenjajo snov, kjer gostujejo. Še posebej ranljive so organske snovi, les, platno, olje slik. Firnež, ki je ščitil in vezal barvno plast, je potemnel in postal krhek kot steklo, otrdelo platno se lomi, slika umira ... Nekateri deli opreme v naši cerkvi res kličejo na pomoč!

Za odpravljanje takih poškodb se je pod imenom konzervatorstvo – restavratorstvo združilo več znanstvenih disciplin in specialnih obrti. Znanje, s katerim popravljajo materiale našega vsakdanjika, za obravnavo starih oblikovanih izdelkov in umetnin namreč nikakor ne zadošča – nasprotno, lahko škodi. Vsak umetnostni ali zgodovinski spomenik je nekaj posebnega, zato morajo biti tudi načini, kako ga ohraniti in obnoviti, povsem prilagojeni njegovim posebnostim. Oljne slike, na primer, je treba očistiti, tudi s pomočjo laserja in posebnih kopeli, kar je predvsem zahtevno ročno delo. Platno je treba prenesti na moderno, kemično nevtralno tkanino in ga lepiti z nevtralnim lepilom. Nato slike napno z natanko preračunano silo na nove podokvirje, ki naj jih nosijo v nova stoletja. Šele nato pride na vrsto slikarski čopič in roka restavratorja – akademskega slikarja. Ta zapolni poškodbe v podsnovi in barvi. Druge snovi: omet, štuk, kamen zahtevajo spet drugačne posege. Zapletenost vseh teh del pa je primerljiva z zdravnikovimi. Tudi restavratorjev »pacient« je pred in med posegom zelo bolan.

Ker so umetnostni spomeniki skupno dobro, vsaka sodobna država oblikuje sistem varstva spomenikov, ki je hkrati tudi del mednarodne skrbi za kulturno dediščino. Tako se oblikuje strokovna služba, da nadzira usodo spomenikov in pomaga tudi njihovim lastnikom. Temeljna naloga vsakega lastnika spomenika pa je, da zanj skrbi kot dober gospodar. Za popravila, ki nesomerno presegajo njegove zmožnosti, lahko računa na pomoč. Žal pa so povsod po svetu vnaprej določeni javni finančni viri za vse potrebe spomeniškega varstva daleč preskromni, dela pa, kot vidimo, zelo draga. Zato ugotovitev, da je spomenik v naši oskrbi potreben resnega posega, pomeni za vse odgovorne zelo bolečo izkušnjo. Državna strokovna služba je potrebe naše cerkve že vzela zelo zares. Restavratorski center je pripravil analize in program obnove z največjo pozornostjo in z vsem znanjem, ki je na voljo. Dela so v državnem finančnem programu; na zavodu, direktoratu in ministrstvu nam pomagajo. Kljub temu pa bomo morali tudi sami poskrbeti za sofinanciranje. Darujmo z dobro voljo, kolikor pač moremo, za to našo božjo hišo, imejmo razumevanje za obnovo. Četudi se nam kdaj pa kdaj zdi cerkev hladna, prevelika, ali nas njene umetnine ne nagovarjajo neposredno, se spomnimo, da – saj tako pravi tudi naša vera, kajne – nismo ne v tem mestu ne v tej fari doma po naključju, prav tako tudi ni naključje, da je cerkev pri sv. Jakobu v Ljubljani tako pomemben umetnostni spomenik.