Avtobus je zjutraj malce zamudil – kot lansko leto, le da nas tokrat ni čakal v
Šentjakobu ob Savi, ampak malo bližje, pri Svetem Jožefu. Pa nam čakanje ni načelo dobre volje!
Program izleta je bil očitno dobro izbran, saj se nas je zbralo 48 (največ doslej!). Povabilo g. župnika, da smo vabljeni vsi, smo resno vzeli: bili smo zelo mešana družba, od Avguština Pavla, ki ima devet mesecev, pa do upokojencev. Tudi to je prispevalo k prijetnemu vzdušju.
Najprej smo se odpravili v Trebnje in od tam v Mirno, kjer smo si ogledali cerkev ter se sprehodili do pokopališča, do preprostega groba svetniškega kandidata Lojzeta Grozdeta.
Sledila je vožnja na bližnjo Veselo goro. Po bregu se vije pot med znamenji križevega pota, ki se zaključi s tremi križi in s kapelico ob njih.
Baročna romarska cerkev je posvečena Frančišku Ksaverju. Krasijo jo poslikave s prizori iz Frančiškovega življenja in zgodbe o čudežih, ki jih je storil; pod mogočno kupolo pa so upodobljene krščanske kreposti.
Po kratkem prijetnem sprehodu do avtobusa smo se odpeljali na grad Bogenšperk, kjer smo si malce oddahnili, pomalicali in si pretegnili noge na grajskem vrtu.
Po odmoru smo si v Litiji ogledali zelo zanimivo obnovljeno cerkev: staro cerkvico so vgradili v novo, ki stoji pravokotno nanjo. Sodobne oblike se prijetno dopolnjujejo s toplino lesa, med moderne elemente so posrečeno vključeni kipi in slike iz stare cerkve, poseben čar pa bodo cerkvi gotovo dala barvna okna, ki pa zaradi denarnih težav še niso dokončana.
Pot smo nadaljevali ob Savi do Zagorja in od tam v Kisovec, kjer stoji novejša cerkev, edina v Sloveniji posvečena Fatimski Materi Božji. V njej hranijo relikvije fatimskih pastirčkov in Marijin kip iz Fatime, ki ga je blagoslovil sveti oče Janez Pavel II. Marija se je med prvo svetovno vojno več mesecev zapored prikazovala trem revnim pastirčkom, vedno na 13. dan v mesecu. Zato je vsak mesec prvo soboto po 13. v Kisovcu romarski shod. Glavna slovesnost pa je v soboto po 13. oktobru, na zadnji dan prikazovanj.
Sledila je vožnja v Savinjsko dolino, v Radmirje, kjer je glavna cerkev svetega Frančiška Ksaverja, »mati Frančiškovih cerkva«. Po ogledu cerkve smo pogledali še v zakladnico, v kateri hranijo dragocene mašne plašče, ki so jih različne evropske kraljevske družine darovale tej cerkvi.
Povratek domov je spremljala dobra volja, seveda je k njej največ prispeval g. župnik, ki je bral iz svoje zakladnice šal in šaljivih zgodb.
Barbara in Matic sta zbrala nekaj vtisov romarjev-izletnikov, Tina, Živa in Matjaž pa so nam narisali, kaj so videli čez dan.
Všeč so mi kraji, ki smo jih videli, nalepše je bilo na Veseli gori. Zelo lepo je, da so bili z nami otroci.
s. Majda
Lepo romanje, ker smo videli do sedaj bolj neznane kraje.
Tomaž Gorenc
Novi kraji, nisem še bila tu. Povsod je bilo zanimivo.
Katarina
To je bila najlepša proslava Frančiškovega leta, že zato, ker smo bili velika skupina, dobro izbran datum in program romanja. Doživeli smo bogastvo cerkva; naše cerkvice so lahko kljub skromnosti bogatejše od katedral, saj jih je gradila vera naših prednikov. Zdaj pa jih je tako težko obnavljati ...
Darinka Zabukovec
Čudovito lepo, zanimivo, lepo vreme, dobra družba!
Zupančič Irena
Dan medsebojnega spoznavanja in spoznavanja cerkva sv. Frančiška
Irena Žagar
Vse je bilo dobro, povsod. Lahko bi si ogledali tudi kakšne cerkve, ki so nam bližje – zaradi starejših in otrok.
Družina Sedej
Pogrešali smo razlago o naravnih lepotah, o krajih, skozi katere smo potovali.
Lepo, romarsko-izletniško. Veliko smo videli.
Lepo je bilo povsod, najlepše na Veseli gori.
Zelo lepo. Vsi so bili simpatični, župnik pa sploh. Vsa pohvala p. Kokalju, ki kljub starosti vse tako dobro vodi. Manjkal je samo kakšen krof (tole je za hec).
Še nekaj šal iz župnikovega peharja.
Kako so Romi dobili zapovedi (njihova različica): Mojzes se je vračal z gore z dvema tablama. Spotaknil se je in tabli sta se razbili. Komaj komaj je sestavil in zlepil vse kose in koščke. Na koncu mu je zmanjkal samo en NE. In tako je 7. Božja zapoved postala: KRADI!
(še ni dokončano ...)
Fotografije: Alojzija Primožič ter Tadeja in Miha Sedej.