Ko sem se zjutraj zbudil, sem se jezil na uro, zakaj me je tako zgodaj zbudila. Potem pa sem se spomnil, da je danes dan, ko KONČNO gremo zopet nekam s cerkvijo. Ob 7.15 sem se odpravil od doma in kar gorel sem od pričakovanja. Ko sem prišel do cerkve, sta nasmejanih obrazov tam že stala dva moja prijatelja. Po »dolgi« vožnji smo se ustavili v Vilenici, kjer smo si ogledali jamo. Pot iz jame je bila zelo vesela, saj smo nekateri hodili brez luči (vsaj nekaj časa). Potem smo odrinili v Lipico. Tam smo si ogledovali konje, toda neka-teri fantje smo raje opazovali vodičko. Ogledali smo si Štanjel, kjer je bila najzanimivejša pripoved o starem gradu. Potem smo se vrnili domov. (avtor prispevka - žal se je pozabil podpisati - je Jure, Tomaž, Gregor, Alen, Klemen, Aleš, Anže ali pa Johnny)
Po živahnem in polnem tednu oratorija mi je ta izlet v pisani druščini po krasnem Krasu podarjen za srečanje, počitek, razmišljanje in slavljenje Boga v njegovih delih. Hvala vsem, ki so mi ta izlet omogočili. (S. Majda M.)
Potovanje z avtobusom in opazovanje pokrajine me najprej spominja na leta, ko sem se odločal za svoj poklic. Razmišljal sem s strahom in hrepenenjem, kako bo, ko bom duhovnik. Sedaj ko sem duhovnik, nič več ne razmišljam, kaj bom, ko bom … Vesel sem, da sem tu, vesel sem, da sem z vami. (p. Franček Bertolini)
Hvala za čudovit dan in lepa doživetja! (Ivana Žnidar)
Romanje v Vilenico in Lipico se mi je vtisnilo v lep spomin. Nisem še imela priložnosti za tako natančen ogled teh krajev. (Marija Šalekar)
Vse je bilo krasno, najbolj všeč mi je bila razlaga o nastanku Krasa in zgodovina štanjelskega gradu. (Jožica Tavčar)
Na današnjem izletu sem se imel zelo dobro. Bili smo v jami Vilenici, Lipici in v Štanjelu. Najlepše mi je bilo v jami Vilenici, kjer sem videl zelo veliko kapnikov. (Marko)
Slovenija je sestavljena iz samih biserov. Ogledali smo si samo štiri: Vilenico, Lipico, Štanjel in Vipavo. Čudovit dan, čisto ozračje in prijetno vzdušje cele skupine nam bo še dolgo v spominu. Hvala g. župniku za organizacijo. (Janez)
Dan je bil zelo lep in bogat z mnogimi zanimivostmi, ki so bile odlično vodene. Mene so v taki druščini, kot je župnijsko občestvo, spremljali posebni občutki hvaležnosti za vse, kar je Bog po meni storil v župniji sv. Jakoba. Z veseljem sem razda-jala svoje moči za te mlade, ki so veselo »razgrajali« zadaj. Ob tej priložnosti se zahvaljujem za ta dan in za vsa leta, ki so bila lepa med vami. Obljubljam svojo molitev pred mogočno Kraljico in Pomočnico na Rakovniku. Hvala vsem sodelavcem, ki so mi pomagali in delili z mano upe in skrbi. Gotovo bo to nepozaben spomin na sodelovanje z g. župnikom, ki me je vedno navdihoval s svojo izbrano, jasno ter duhovno globoko besedo, ki jo bom pogrešala. Vsem želim veliko lepih doživetij z Gospodom. Bodite še naprej močna opora g. župniku, da bo župnija sv. Jakoba cvetela z vašo pomočjo. (s. Ivanka)
Globoko sem doživljal razne postaje našega izletniškega potepanja po Krasu. Jama Vilenica – videl sem jo prvič – je izredna. Bog je čudovit v svojem delu. Zelo poglobljena je bila maša v lurški kotanji, na prostem, pod drevesi, v prijetnem hladu. Molitveno smo se poslavljali od s. Ivanke in p. Frančka, ki odhajata – prva na Rakovnik, drugi v Maribor. Ostala bosta globoko zapisana v našem spominu. In v naši molitvi. Hvala vsem, tudi mladini, ki je izlet popestrila. (p. Jože K.)
Izlet smo začeli z molitvijo k angelom varuhom in dobro so opravili svoje poslanstvo. Posebej enkrat so se morali potruditi: na tistem ovinku – zapomnili si ga bomo – ko se je naš avtobus srečal z dvema prikoličarjema; za nami pa kolona in da bi bila slika popolna, je prav tedaj pripeljal še rešilni avto z vključeno sireno. Sami dobri vozniki in pomoč od zgoraj, pa je bil vozel hitro razvozlan. Šofer Robert se je izkazal tudi pri Vipavi, ko smo naleteli na zaprto cesto in namesto da bi čakali v koloni, je raje obrnil avtobus - in smo si tako dvakrat ogledali Štanjel! Zapomnili si bomo še dobrih 500 stopnic v Vilenici, izvire reke Vipave, pa vreme, ki je bilo ravno prav nasmejano; in vožnjo nazaj, ki - čeprav podaljšana - ni bila nič predolga za kitaro, šale, klepet in molitev. Ali gremo še kdaj? Brez dvoma! Čimprej! Vabljeni še drugi …
Čému smo se nasmejali na avtobusu:
Duhovnik najde ob cesti mrtvega osla in obvesti policiste. Eden od njih se ponorčuje: »Ali boste organizirali slovesen pogreb?« »To ne,« odvrne duhovnik, »samo sorodnike sem obvestil.«
In še zgodbi s Krasa:
Ko je Gospod Bog ustvarjal svet, se je prav posebno potrudil z Nanosom. In res mu je lepo uspel, prav ponosen je bil nanj! Pri delu pa mu je ostal velik kup kamenja. Pa je naročil angelom, naj ga naložijo v vreče in odnesejo v morje. Ampak hudič, ki nikoli ne da miru, jim je med letenjem proti Jadranu preluknjal vreče in vse kamenje se je streslo med Vipavsko dolino in Trst – in tako je nastal Kras.
Nekoč sta se Bog in sveti Peter sprehajala po Krasu, ki je bil tedaj še ves zelen in poln studencev in jezer. Prijetno utrujena sta zaspala, ko je mimo prineslo Kraševca. Pokukal je v Petrovo popotno malho in iz nje mu je zadišal pršut. Pa ga je stisnil in se odplazil. Ko sta se nebeška popotnika lačna zbudila, sta takoj odkrila krajo. Bog se je razjezil in za kazen je vse kraške vode speljal pod zemljo, tako je Kras zdaj suh. Vendar pa jim je pustil pršut. In ker je dober, se je kmalu usmilil Krašovcev: »Če nimajo vode, jim pa dajmo – teran!«