Tako majhna je Slovenija, pa vendar je Prekmurje daleč in mnogim tuje in neznano. Ne razumemo prekmurskih ljudi, ker ne poznamo njihove zgodovine, načina življenja; njihov jezik nam je tuj prav tako kakor njihova duša.
Zato je bilo lepo pokukati v njihov svet in ob srečanjih z domačimi duhovniki smo začutili, da so ljudje široki, gostoljubni, odprti kakor Pomurske ravnice ter nekam otožni kot reke, razlite po njih. Zraven pa trdni, vztrajni in globoko verni. Velike cerkve so še vedno polne in mnogo duhovnikov, redovnic, misijonarjev in drugih pomembnih ljudi prihaja iz teh krajev.
Naša prva postaja je bilo Razkrižje (ob hrvaški meji) z baročno cerkvijo v katero so lepo vključena nova barvna okna. Župnija je bila do nedavnega vključena v zagrebško nadškofijo. Prebivalci – Slovenci in Hrvatje – razumejo oba jezika in drug drugega spoštujejo. Dokler je župnijo vodil hrvaški župnik g. Slaviček, je večina slovenskih prebivalcev obiskovala hrvaške maše – iz spoštovanja do njega. »Po njegovem odhodu bomo pa prišli k vam«. In so res, je povedal župnik g. Marijan Rola.
Odranci bi lahko bili simbol slovenske (krščanske?) trme, ko po 60-ih letih končujejo gradnjo cerkve. Ta je res že na pogled nekaj posebnega: Arhitekt si je zamislil osemkotno dvorano s tremi zvoniki – simbolom Svete trojice. Ko so po drugi svetovni vojni vaščani hoteli tesno kapelico zamenjati za večjo cerkev, je takratna oblast prepovedala gradnjo. Po večletnih prošnjah so izdali dovoljenje, ljudje so sami zbrali ves material in ga z vozovi prepeljali na gradbišče. Oblast pa je gradnjo ustavila in ves gradbeni ma-terial zaplenila. Čeprav so župnika g. Lojzeta Kozarja in ves gradbeni odbor zaprli, ljudje niso odnehali in cerkev je zrasla – najprej lesena, nato zidana, četudi v zelo okrnjeni obliki in brez zvonika (tega gradijo šele zdaj). Najtežja preizkušnja je bila nesreča, ko se je med zidavo zrušila kupola in pokopala osem vaščanov, med njimi otroka in žensko. Pokojni so upodobljeni v cerkvi ob vstalem Kristusu. Arhitekt prof. Janez Valentinčič (naš faran, stanoval je na Rebri!) ni dočakal konca gradnje. Po njegovi smrti so graditelji sodelova-li z njegovo hčerko, arhitektko Špelko Valentinčič. Ona se je poročila v naši šentjakobski cerkvi in jo še zdaj rada obišče. Tudi g. Kregarja, ki je poslikal notranjost odranske cerkve, je smrt ujela sredi dela: oltarna slika ima zato drugega avtorja. Sedanji župnik, Lojze Kozar, je nečak prejšnjega.
V Turnišču je znamenita Marijina romarska cerkev z romansko zasnovo, ki je bila pozneje predelana (razširjena) v gotskem slogu, zdaj pa se nanjo naslanja veliko večja baročna cerkev. Več stoletij je zbirališče slovenskih, hrvaških in madžarskih romarjev in na veliki šmaren se jih tam zbere več kot na Brezjah. Tu nas je sprejel in nam pokazal cerkev g. župnik Lojze Ratnik.
Bogojina s čudovito Plečnikovo cerkvijo Kristusovega vnebohoda je bila za mnoge vrh izleta. Polna simbolike, veličastna in hkrati preprosta. Zanjo skrbi župnik g. Stanko Zver.
V Kančevcih so kapucini zgradili čudovit dom duhovnosti, kjer se na duhovnih vajah zbirajo predvsem mladi, prihajajo pa tudi druge skupine in posamezniki, ki si želijo v miru prisluhniti Bogu v sebi. P. Gabrijel Recek, ki je nekaj časa živel v Ljubljani v Štepanji vasi, nam je razkazal dom in spregovoril o madžarskem zatiranju slovenstva in o odnosih z evangeličani.
Rotunda, ena najstarejših ohranjenih romanskih cerkva na Slovenskem, prevzame s svojo preprostostjo: iz prostora in poslikav zvenijo stoletja vernosti.
Izlet smo zaključili v Gradu, kjer nas je ujela nevihta, ki pa ni pokvarila prijetnega vzdušja. Pot domov so nam krajšali g. župnik in ministranti s šalami in zabavnimi zgodbami. Razmišljali pa smo tudi o naslednjem izletu. Nekdo od mladih je predlagal tujino, večina pa nas je kar za odkrivanje Slovenije. Predlagali smo Zasavje, Notranjsko in Belo krajino. Odločitev prepuščamo p. Kokalju. Popolnoma zaupamo njegovi izbiri in vodstvu. /Tatjana
Izlet šentjakobskih župljanov, ki ga organizirajo prijazni duhovniki, je za vse udeležence posebno prijetno doživetje. Letos smo se podali na rob Panonske nižine. Obiskali smo najlepše prekmurske cerkve, občudovali arhitekturne umetnine, lepo urejene kraje in mehkobo prekmurskih gričev in ravnin ter ugotavljali, da se v tem delu Slovenije korenine naše vernosti, hvala Bogu, še ne sušijo. Doživetja, ki nam ga je pripravila šentjakobska župnija, nam ne bi mogla ponuditi nobena turistična agencija. Hvala Bogu za lep dan. /Darinka Zabukovec.
Današnji izlet je bil moj prvi obisk Prekmurja. Do sedaj je bila zame ta pokrajina precej neznana. Bila mi je všeč, ravno tako obisk cerkva, ki smo jih spoznali. Najbolj mi je bila všeč okrogla romanska cerkvica, v kateri se občuti čas in duša preteklosti. Hvala organizatorju. /R
Ja, izlet je bil odličen, veliko smo videli in slišali. Samo tako naprej.
Bilo je super.
Prvič sem bila v Prekmurju. Hvala Vam za to doživetje – da sem videla ta del naše lepe domovine. Hvala! Ivana Žnidaršič
To je bil moj prvi izlet v Prekmurje in prvi z župnijo. Občutki so čarobni. Iskrena hvala. /Kristina Č.
Zelo impresivna arhitektura, še posebno Plečnikova cerkev. Amen!
Izlet je bil odličen kot vedno, posebno mi je bila všeč Plečnikova cerkev, še posebej oltar. /Jožica Tavčar
Vedno greva rada z g. Kokaljem. Vsako romanje naju obogati. Bog daj, da bi še lahko kdaj šli. /zakonca Omahen
Današnji dan je bil super. Komaj čakam na naslednje leto. Srečno! /Marko Cerar
Bilo je odlično, ker sem bil prvič v Prekmurju.
Današnji izlet – romanje po prelepi prekmurski deželi je bil prav čudovit. Res vse mi je bilo všeč. Obogatili smo si zemljepisno, pa tudi zgodovinsko znanje o Pomurju,kajti mnogo smo izvedeli o zgodovini Pomurcev, ki so dolga stoletja zelo težko živeli. Morda najtežje izmed vseh Slovencev. Največja zahvala in priznanje za organizacijo gre g. župniku. Tudi ostali romarji so bili zelo družabni. Vtisi so zelo prijetni in upam, da se bomo kmalu zopet zbrali na podobnem romanju. /Janez Kuzma
Prvič sem bil v Prekmurju in po 30-ih letih ponovno na takem izletu. Hvala g. župniku za izbiro poti.
Zahvaljujem se organizatorju. Hvala!
Romanje je bilo res duhovno bogato. Najbolj so me ganila osebna pričevanja duhovnikov o narodni zavednosti. Do zdaj se nisem zavedala težke poti Prekmurcev v času, ko so bili pod Madžari.
Zelo sem hvaležna, da sem imela – čeprav nisem vaša faranka – možnost iti z vašo skupino v Prekmurje, kjer sem doživela čudoviti del Slovenije, ki ga premalo poznam. Najbolj me je prevzela Plečnikova cerkev v Bogojini in razlaga o njej. Lepa hvala in se še priporočam. /Tilka Zbačnik
Šofer Miran (Benotours) je bil navdušen nad dobro organizacijo, nad župnikovim poznavanjem krajev in poti ter nad našo točnostjo. Meni pa je bila zelo všeč šoferjeva izjava o prehitevanju: »Če se človek vozi sam, si lahko marsikaj privošči, ko pa imaš za seboj poln avtobus potnikov, je odgovornost prevelika, da bi si dovolil tvegati.« Ves dan se je držal teh svojih besed in vsi smo bili zelo zadovoljni s prijetno vožnjo. Hvala Bogu za lepo vreme, vsem župnikom za prijazen sprejem, našemu gospodu župniku pa za organizacijo: vse kraje je prej sam obiskal in se dogovoril z župniki, da so nas pričakali. Bog vam povrni, p. Kokalj!