Jezuitski kolegij


V tej hiši bom prebival na veke

(Posvetitev cerkve svetega Jakoba, 15. novembra 1615)

… Proti koncu jeseni, točneje 15. novembra, je bila posvečena naša nova cerkev.

Posvetitev se je začela ob šesti uri zjutraj, končala pa ob štirih popoldne. Potem smo najpomembnejšim možem postregli s kosilom, nakar je bila uprizorjena simbolična drama. Presvetli nadvojvoda Ferdinand je za svojega zastopnika določil komisarja prečastitega opata vetrinjskega, brata, presvetlega vojvoda Maksimiljana, pa je zastopal presvetli baron Markvard pl. Egkh, ki je bil nekoč upravitelj nemškega reda. Posvetitev je bila nadvse svečana. K slovesnosti so prihiteli ljudje vseh stanov ne le iz bližnjih, temveč tudi iz zelo oddaljenih krajev Štajerske in Koroške. Prečastiti škof ljubljanski je namreč k slovesnosti tega dne povabil vse župnije svoje škofije. Navzoča je bila brezštevilna množica ljudi, tako da je poleg domačinov ostal izven cerkve tudi večidel prišlecev. Posebno župnikov je bilo toliko, da so presegli število 70. Ko so v slovesnem sprevodu iz stolnice pod senčnikom prinesli svete relikvije, so našteli 250 bander. Veselje tega dne je oznanilo tudi slovesno pokanje pušk in bobnenje kanonov, ki ga je pripravil ljubljanski mestni svet, ne da bi mi za to vedeli, pa tudi navzočnost najslavnejših mož, tako da je bilo očitno, da veselju triumfa nič ne manjka.

Tri leta in pol je trajal trud za to zgradbo, ki so ga podpirali nadvse velikodušni darovi pobožnih ljudi. Med njimi so na prvem mestu preslavni deželni stanovi, od katerih se jih sicer večina ne strinja z našo vero, vendar so nam tako naklonjeni, da so nam za zidavo iz skupne blagajne soglasno prispevali 3.450 goldinarjev in se nam ob svoji radodarnosti še prijazno opravičevali, češ da niso mogli biti bolj odprtih rok, ker jih je v to prisilil prazen erar, ki so ga izčrpale vojne in drugi nujni izdatki. V radodarnosti je z njimi tekmoval gospod Nikolaj Čandik, ki je za postavitev glavnega oltarja zajamčil 2.400 gld. In še drugih 1.000 gld., da bi se iz njihovih obresti vzdrževal organist za našo cerkev. Temu sta se pridružila dva cerkvena dostojanstvenika, preslavni in prečastiti škof ljubljanski in prečastiti opat stiški. Poleg tega da je vsak od njiju zastavil dobro besedo pri deželnih stanovih, sta dala v posameznih kapelah narediti lepe oltarje, lepše od onih, ki sta jih v spodnjih kapelah zgradila gospod Bernardin Barbo in gospod Adam Valvasor. Tudi ljubljanskega mestnega sveta, ki je nabavil opeko in les, kar je presegalo vrednost 400 gld., ne smemo zamolčati. In čeprav vsa ta pomoč še ni zadostovala, smo vendar spoznali, da sta nam Bog in sv. Jakob, naš cerkveni patron, z izredno močjo stala ob strani, da pri začetem delu nismo omagali in odnehali, in, kar je pri taki zidavi prav nenavadno, da se noben delavec ni kaj poškodoval ali ranil.


Podroben opis slovesnosti posvetitve je tudi v Valvazorjevi Slavi Vojvodine Kranjske (J. V. Valvasor, Die Ehre des Herzogthums Krain, Nürnberg/Laibach 1689, knj. VIII, str. 705-707)