2007 - leto Svetega pisma

7. junij - Vsi so jedli in se nasitili

Pa poglejmo, kako je šlo!

1. Izraelci so ob odhodu iz Egipta res vzeli s seboj živino, toda verjetno ni dolgo vzdržala v puščavi, kjer ni bilo dovolj vode. Včasih so se ustavili v oazah, toda teh je bilo malo in v njih so živela razna plemena, ki jih niso prijazno sprejela. Boriti so se morali za nekaj kapelj umazane vode in za slabe pašnike. Ko so tako tavali po puščavi, so godrnjali in se jezili na Mojzesa: Zakaj nas nisi raje pustil kar v Egiptu. Kaj potem, če smo bili sužnji! Imeli smo pa dovolj hrane in pijače. Bolje je bilo kot tukaj v puščavi. Vsi bomo pomrli, ker smo poslušali tvoje neumnosti o Bogu in o Obljubljeni deželi! Bogu ni bilo všeč, da mu ljudstvo ni zaupalo, toda ker je dober, jim je kljub temu poslal hrano. Z neba je padalo nekaj sladkega, podobno je bilo zrnju, ki so ga mleli in kuhali. Imelo je okus po medenjakih. Hebrejska beseda MANA pomeni "Kaj je to?" Ko so prvič videli to novo hrano, so se spraševali: Kaj je to, kaj je to? Mana? Mana? In tako je ta nebeška hrana dobila ime MANA.
2. Mojzes je ljudi poškropil s ovčjo krvjo. Ta kri nas spominja na Jezusovo kri, ki jo je nekaj stoletij pozneje prelil, da bi nas odrešil in z nami sklenil novo zavezo. Mojzes je nekoč res v neki oazi grenko vodo spremenil v pitno, toda to ni bilo pod Sinajsko goro. Dogodek, ko je Božji ogenj zažgal žrtev, pa se je zgodil 400 let prej Mojzesovemu predniku Abrahamu. Takrat je Bog prvič sklenil zavezo (neke vrste pogodbo) s svojim ljudstvom - ki je bilo tedaj majhno neznano pastirsko pleme.
3. Izaija piše o gostiji za vsa ljudstva - odrešenje, ki ga pripravlja Gospod, ni namenjeno samo Izraelcem, ampak vsem ljudem, tudi Slovencem. Takrat bo Bog obrisal solze z vseh obrazov, ker bo uničil smrt. Priredil bo gostijo, na kateri bo postregel z žlahtnim vinom. Prav to je stoletja pozneje storil Jezus: s svojo smrtjo in vstajenjem je uničil smrt in dal nam je piti vino, spremenjeno v svojo kri, ki tudi nas rešuje grehov in smrti. O množicah angelov okoli božjega prestola ne govori Izaija, ampak prerok Danijel kakšnih 100 let pozneje. O mrtvih kosteh, ki jih je Bog oživil, pa piše Ezekijel (Ez 37).
4. Knjiga modrosti omenja angelsko hrano: Svojemu ljudstvu si priskrbel angelsko hrano, iz nebes si jim dal kruha, ki je bil pripravljen brez njihovega truda in je ustrezal vsakemu okusu. Tako naj bi tvoji sinovi razumeli, da človeka ne more nahraniti pridelek zemeljskih sadov, temveč da tvoja beseda ohranja tiste, ki vate zaupajo. (prim. Modr 16, 20.26) Živo vodo, ki teče v večno življenje omenja Jezus, ko se pogovarja s Samarijanko pri Jakobovem vodnjaku v Sihemu (prim. Jn 4, 14), o krvi zaveze, ki govori glasneje kot Abelova, pa beremo v pismu Hebrejcem (Heb 12, 24).
5. 23. psalm pravi: Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka, na zelenih pašnikih mi daje ležišče, mojo dušo poživlja. ... Pogrinjaš mi mizo vpričo mojih nasprotnikov, moja čaša je polna.
6. Jezus je vzel nekaj hlebcev kruha in par ribic, jih blagoslovil, in razdelil veliki množici lačnih ljudi. In vsi so jedli in se nasitili! Še ostalo je. S tem dogodkom je napovedal, kako bo posvetil kruh - hostijo, ki bo nasitila množico ljudi, lačnih božje bližine, ki si želijo božje ljubezni in večnega življenja. Tudi vsi drugi čudeži pa napovedujejo Jezusovo odrešenje. Tudi ko je ozdravil bolne, je pokazal, da Bog ozdravlja naša telesa in duše. Obuditev mrtvega Lazarja je jasen znak, da je Jezus Bog in da je močnejši od smrti. V vodi, ki jo je spremenil v vino, pa lahko vidimo tudi vino, ki ga je spremenil v svojo kri.
7. Potem, ko jew množico nasitil s kruhom, je Jezus povedal, da nam bo dal svoje telo jesti. To se je njegovim učencem zdelo grozno neokusno in večina ga je zapustila. Tudi mi ne moremo razumeti, kako je v sveti hostiji lahko pravo Jezusovo telo, lahko pa verjamemo v to, ker je sam povedal in ker vemo, da Jezus ne more lagati. Obljubil je tudi, da kdor bo jedel to njegovo telo, ne bo nikoli umrl, ampak bo večno živel v nebesih. Super, ne? Besede "Jaz sem prvi in Poslednji, Alfa in Omega" so Jezusove besede iz Razodetja (Raz 22, 13), knjige, ki jo je napisal apostol Janez in govori o koncu sveta. Jezus se je primerjal tudi z dobrim pastirjem, a to je bilo ob drugi priliki (Jn 10).