2007 - leto Svetega pisma

28. januar - Nedelja Svetega pisma

Pa poglejmo, kako je šlo!

1. Sveto pismo sestavlja nekaj več kot 70 knjig. V kazalu ekumenske izdaje Svetega pisma (Slovenski standardni prevod) jih naštejemo točno 76, uradna številka pa je 72. Nekaterih knjig namreč ne štejejo povsod za samostojne knjige, npr. grških dodatkov k Danijelovi in k Esterini knjigi; Jeremijevo pismo včasih obravnavajo kot del Baruhove knjige, Žalostinke pa so včasih sodile v knjigo preroka Jeremija.
   Številka 72 je tudi simbolična: po legendi je namreč pri prvem prevodu Svetega pisma iz hebrejščine v grščino sodelovalo 72 judovskih prevajalcev (zato se prevod imenuje Septuaginta). 72 je 6 krat 12, številka 12 pa je za Jude pomenila število Izraelovih rodov - torej celotno izraelsko ljudstvo. Ampak to je legenda. Verjetno se številka 72 nanaša na prvi latinski prevod Svetega pisma, imenovan Vulgata, v katerem je bilo res 72 knjig.
   Pomembnejša od številke pa je vsebina. Cerkev je vsa besedila skrbno pregledala, ob njih so razpravljali in predvsem veliko molili. Šele potem so bila v Sveto pismo sprejeta vsa tista besedila, za katera verjamemo, da jih je navdihnil Sveti Duh. Po njih nam še danes govori Bog, meni in tebi ...
   
   V Stari zavezi je tako 45 (49) knjig:
   - 5 Mojzesovih knjig,
   - 6 knjig zgodnjih prerokov,
   - 15 poznejših prerokov (3 veliki in 12 malih),
   - 13 knjig raznih spisov (Psalmi, Pregovori, Job ...)
   - 10 tako imenovanih devterokanoničnih knjig - to so tiste, ki jih nekatere krščanske cerkve upoštevajo, druge pa ne. Vse druge starozavezne knjige so napisane v hebrejščini ali v aramejščini, samo te so v grščini.
   V Novi zavezi je 27 knjig:
   - 4 evangeliji,
   - Apostolska dela (1 knjiga),
   - 21 apostolskih pisem in
   - Razodetje (1 knjiga).
2. Avtor Mojzesovih knjig nikakor ne more biti Mojzes, napisane so bile, ko je bil že skoraj 1000 mrtev. Avtor je neznan. Verjamemo pa, da jih je navdihnil Sveti Duh, kot vse svetopisemske knjige.
   Glede na to, da je Jezus s farizeji debatiral o Mojzesovi postavi, bi Mojzesove knjige težko napisali Jezusovi učenci po njegovi smrti ...
3. Mojzesove knjige govorijo o začetkih sveta (tudi o Adamu in Evi) in o izraelski zgodovini od Abrahama do prihoda v obljubljeno deželo okoli 1500 let pred Kristusom. Jakob in Ezav sta Abrahamova vnuka, iz Jakoba, ki je imel vzdevek Izrael, je nastal narod Izraelcev. Aron je bil Mojzesov brat, prvi izraelski duhovnik.
   Kralj David pa je živel kakih 500 let pozneje in v teh knjigah ni omenjen.
4. Ljudstvo se je moralo okoli 1700 let pred Kristusom preseliti v Egipt, ki je veliko bolj rodoviten kot Sirija.
   Babilon se jim je očitno zameril, nikoli niso razmišljali o vrnitvi tja. Samo nekateri očaki so si šli iskat žene k svojim sorodnikom ob Evfratu, zato da bi ohranili "čisto kri".
   Filistejcev takrat še ni bilo v Palestini, kakšnih 500 let pozneje so se naselili ob sredozemski obali.
5. Puščava jim res ni bila všeč, in Mojzes je imel veliko dela z ljudstvom, ki se je hotelo vrniti "k egiptovskim loncem mesa in čebule". Toda Bog jim je obljubil, da jih bo popeljal "v deželo, v kateri se cedita mleko in med" in tej obljubi so (bolj ali manj zvesto) sledili 40 let. Na poti pa so res srečali tudi Mojzesovega tasta Jitra in njegove hčere, a niso ostali pri njih.
6. Jozue je znan po tem, da je porušil obzidje Jerihe, ki je bila v tistem času znana kot močno utrjeno mesto. Seveda samo kričanje ni dovolj, da se poruši mestno obzidje. Sveto pismo piše, da jih je spremljal Gospod in je On dvignil svojo roko nad sovražno mesto. Znanstveniki, ki bi radi vse razumsko utemeljili, pa pravijo, da so s trobentami in bobni povzročili resonanco - zid se je porušil zaradi močnih lastnih nihanj. Podobni primeri so se že zgodili, npr. ko je vojska korakala čez most in je ta tako močno zanihal, da se je zrušil. Več o tem boš slišal v šoli pri fiziki.
   Čez Rdeče morje so šli 40 let prej z Mojzesom, tempelj pa je več kot 500 let pozneje zgradil Salomon.
7. Prvi izraelski kralj je bil Savel, a ni bil najpomembnejši.
   David je bil pastir, ki ga je Bog poklical za kralja. Bil je močna osebnost in zelo priljubljen. Uspel je združiti pastirska plemena in iz njih narediti enotno ljudstvo. Res pa je, da enotnost ni dolgo trajala - samo dve generaciji. Takoj po smrti njegovega sina Salomona se je kraljestvo razdelilo na severni in južni del.
   Juda je pogosto izraelsko ime, tudi nekaj voditeljev se je tako imenovalo, a noben ni pomembnejši od Davida. Davidova zvezda je še zdaj simbol Izraela.
8. Davidov sin Salomon je tedaj, ko so ga kronali za kralja, Boga prosil: "Ne dajaj mi bogastva in dolgega življenja. Daj mi raje modrost, da bom znal vladati temu velikemu (in napornemu?) ljudstvu." Bog mu je uresničil željo, z modrostjo pa si je kralj pridobil tudi oblast in bogastvo. Njegov čas je zlata doba Izraela.
   Izaija je živel pozneje in ni bil kralj, ampak prerok.
9. Dokler so poznali in upoštevali Božje zapovedi, so Izraelci lahko kljubovali močnejšim in številčnejšim sosedom. Ko so zapustili Boga, pa so žalostno propadli. Ali ni tudi zdaj tako?
10. Preroki so jih svarili. Leviti in duhovniki so pogosto prvi pozabili na postavo.
    Farizeji so bili politična stranka, ki je nastala pozneje, v času Rimljanov (v Jezusovem času).
    Vrači pa so bili v Izraelu strogo prepovedani, ker vraževerje zanika vero v enega Boga.
11. Pripona ali predpona JA ali JE (včasih tudi JO) v hebrejščini pomeni okrajšavo za JAHVE ali JEHOVA ( ), to je ime za Boga, ki ga dolgo časa iz spoštovanja niti niso upali izgovarjati. Namesto JAHVE so rekli ADONAJ, kar pomeni GOSPOD.
    Janez res pomeni Božja milost ali Bog je milosten. Hebrejsko besedo JO-HANAN so Grki spremenili v Ivanes, v latinščini pa je nastal Joanes, Johanes. Slovenski imeni Ivan in Janez imata torej isti pomen, obe izhajata iz istega korena kot HANA - milost.
    Kdor je bral besede prerokov, ve, da nikakor niso bili jagnjeta - neustračno so oznanjali in bili zato preganjani in velikokrat umorjeni.
12. Babilonci so 587 pred Kristusom porušili jeruzalemski tempelj, Egipčani takrat niso bili več velesila, starih Slovanov še ni bilo nikjer, Rimljanov pa tudi ne. Res pa je, da so pozneje, leto 70 po Kristusu Rimljani znova, tokrat dokončno porušili tempelj, ki je bil pred tem že dvakrat obnovljen.
13. Žalostinke pojejo o porušenem templju. Danijel in Estera pa sta bila Izraelca, odpeljana v babilonsko sužnost. Oba sta se prikupina tujemu vladarju, a sta ostala zvesta Bogu in tako jima je uspelo rešiti svoje ljudstvo. Danijel je znan po tem, da so ga vrgli v levjo jamo, pa mu levi niso storili žalega. Tudi plameni mu niso mogli do živega, vržen v gorečo peč je prepeval hvalnice Bogu.
    Psalmi so nastajali dalj časa, nekateri gotovo tudi v času pregnanstva. Zbirka je bila zaključena v 2. stoletju pred Kristusom. Pregovore pripisujejo kralju Salomonu, knjiga pa je verjetno dobila sedanjo obliko po vrnitvi iz babilonskega izgnanstva.
    Pavlova pisma in Janezovo Razodetje so nastale v prvem stoletju po Kristusovem rojstvu. Opisujejo sodobnost in prihodnost, čeprav včasih navajajo tudi dogodke iz preteklosti.
14. Formalno je v času Jezusovega rojstva res vladal Herod, dejanski vladarji pa so bili Rimljani. Tudi Egipt je bil tedaj del Rimskega cesarstva.
15. Visoka pesem, dobesedno Pesem vseh pesmi je kraljevska svatbena pesem, pripisujejo jo kralju Salomonu. Kako je našla mesto v krščanskem Svetem pismu? Razumemo jo kot primero: ljubezen ženina do neveste je simbol za Kristusovo ljubezen do Cerkve, Božjo ljubezen do človeka/človeštva.
16. Evangelisati so Matej, Marko, Luka in Janez. Matej in Janez sta bila apostola, torej sta pisala o dogodkih, ki sta jih sama doživela.
    Marko je bil spremljevalec apostola Petra, tudi njegov vir je bil torej zelo zanesljiv.
    Luka je bil izobražen Jud, zdravnik, živeč v grškem okolju. Poleg evangelija je napisal tudi Apostolska dela.
    Judov evangelij je eden od mnogih apokrifov - "evangelijev", ki so nastali veliko pozneje in jih Cerkev ni sprejela v Sveto pismo.
    Peter je bil nepismen galilejski ribič in se verjetno tudi na stara leta ni naučil pisati. Evangelija ni napisal, napisal ga je njegov spremljevalec Janez Marko.
    Pavel je pisal samo pisma, Štefan je bil izobraženec, znan pridigar ter prvi mučenec, Matija pa je apostol, ki so ga izbrali namesto Juda Iškarijota. Nista pa evangelista.
    Juda (ne Iškariot ampak Jezusov brat Juda Tadej) je napisal pismo, evangelija pa ne.
17. Matejev znak je angel (ali človek?), Markov je lev (spomni se na beneškega leva!), Luka slikajo z volom (včasih so rekli "Luka - muka", da so si lažje zapomnili), Janeza pa spremlja orel.
18. Največ pisem je napisal apostol Pavel, avtor treh je Janez, dve pripisujejo Petru, pri nekaterih pa o avtorstvu še vedno razpravljajo.
19. Apostol Pavel je pisal skupnosti v Rimu, v Solunu (Tesaloniki), Korintu in mnogim drugim, ni pa v Svetem pismu nobenega njegovega pisma Samarijanom.
20. Zadnja knjiga Svetega pisma je Razodetje (Apokalipsa), ki jo je napisal apostol Janez v začetku 2. stoletja po Kristusovem rojstvu. Govori o koncu tega sveta in je podobna Danijelovim videnjem iz Stare zaveze.
    Beseda evangelij res pomeni veselo oznanilo, a to ni zadnja knjiga Svetega pisma.
    Geneza je Prva Mojzesova knjiga, ki govori o nastanku sveta (geneza pomeni nastanek).