Družba Marijinih sester čudodelne svetinje

Naš dom je tam, kjer sveti križ stoji, kjer v bratih, sestrah Bog trpi, bogastvo naše je ljubezni žar, želi potrebnim razdati se vsekdar. V župniji sv. Jakoba v Hrenovi ul. 10 imamo Marijine sestre svojo postojanko od leta 1972. Naše delovanje na tem področju pa sega še precej let nazaj. Že kmalu po II. svetovni vojni, ko so bile Družbi odvzete vse nepremičnine in so se sestre razkropile na vse strani, je s. Doroteja Porenta dobila službo in stanovanje v hiši na Žabjeku 11. Od tod je hodila streč še drugim bolnikom v okolici. Tudi G. Teodora Werne v Hrenovi 10 je prosila za postrežbo zase in za svojo varovanko Anko. Leta 1972 je sestram zapustila hišo, ki so jo morale temeljito popraviti. Ko je bila hiša leta 1982 prilagojena za samostan, se je zaradi mestne lokacije vanjo vselilo vrhovno vodstvo Družbe, ki je ob nacionalizaciji leta 1948 ostalo brez lastne hiše.
S tem je že nakazano glavno poslanstvo te postojanke: skrb za vse sestre, ki trenutno živijo in delajo na 33 postojankah v 9 državah. Sedanja vrhovna predstoj- nica Družbe je s. Irma Makše. Zaradi številnih službenih opravkov in obiskovanja sester jo redko vidimo v svoji sredi.		V tajniških in gospodarskih zadevah ji pomaga s. Agata Ulaga.
Ker je poslanstvo Družbe delo z bolniki in ubogimi vseh vrst, poskušamo tudi me, kolikor dopušča čas, vsaj malo storiti tudi za bolnike in ostarele v svoji okolici. V hiši imamo 80-letno gdč. Anko, ki potrebuje vsestransko pomoč. S. Darja Koželj je redno zaposlena kot medicinska sestra v Kliničnem centru. Kmalu so nas odkrili »klošarji«, ki vsak dan trkajo na naša vrata za košček kruha.	Da ne omagamo, materinsko skrbi naša kuharica s. Miroljuba Kopič.

Zaupano nam je poslanstvo, ki presega naše zgolj človeške moči, zato je sestrski delovni dan tako razdeljen, da je dovolj časa tudi za molitev, kamor v prvi vrsti spada vsakdanja sv. maša, meditacija, molitev brevirja, rožni venec, duhovno branje. Mesečna enodnevna duhovna obnova in letne duhovne vaje, življenje v skupnosti, razvedrilo, občasna srečanja tudi z drugimi redovnicami in župnijskimi skupnostmi so svetli trenutki, ki nas duhovno bogatijo, povezujejo in osrečujejo. Če ne verjamete pa pridite pogledat!

Kdo pravzaprav smo Marijine sestre?

Glavno poslanstvo - karizmo Družbe - je Ustanoviteljica s. Leopoldina BRANDIS označila takole: »Kakor je nekdaj Marija hitela čez hribe, da bi ljubeče stregla svoji teti Elizabeti, tako naj sestre hitijo v stanovanja bolnikov, da jim bodo v telesno in duhovno pomoč.« Za geslo pa nam je dala Marijine besede: »Glej, dekla sem Gospodova!« ki nas usmerjajo v marijansko duhovnost in ponižno služenje bližnjim zlasti najbolj ubogim. Navodilo sv. Vincencija Pavelskega: »Ljubimo Boga v potu svojega obraza in z delom svojih rok«, velja tudi za nas. Po duhu vere in ljubezni je tako vsako delo, pa naj bo še tako neznatno, božja služba, saj v ubogih gledamo Kristusa, ki je rekel: »Kar ste storili kateremu izmed teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.« To pa je tudi naše skupno poslanstvo v Cerkvi, tako v domovini kot po svetu.

Družbo Marijinih sester čudodelne svetinje je 16. julija 1878 v Ljubljani ustanovila vizitatorica graške province usmiljenih sester m. Jožefa Leopoldina BRANDIS z namenom, da bi se članice nove Družbe posvečale negi bolnikov in zapuščenih v njihovih stanovanjih, čuvanju pri njih tudi ponoči, in pomagale usmiljenkam v bolnicah in drugih zavodih. Poslušna Svetemu Duhu je spoznala znamenja časa in nanje odgovorila.

0d ustanovitve Družbe 16.7. 1878 do 15. marca 1926 je bila ustanova podrejena graški provinci Hčera krščanske ljubezni (usmiljenk sv. Vincencija Pavelskega) in je delovala pod imenom »Bolniške device« - Krankenjungfrauen. Leta 1926 je postala samostojna ustanova. Dobila je svoje vodstvo, - prva vrhovna predstojnica je bila s. Doloroza Marija Žakelj - in se preimenovala v Družbo Marijinih sester čudodelne svetinje, ter se začela pravno urejati. Prvo cerkveno odobrenje je dal ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman, ko je 27.11.1940 potrdil prve Konstitucije. Tako je ustanova postala škofijsko pravna. Od leta 1977 pa je Družba Marijinih sester papeško pravna.

Družba Marijinih sester je bila prva Kongregacija na naših tleh, ki je smela po cerkvenih predpisih pošiljati sestre k bolnikom v privatne hiše podnevi in ponoči. Pred II. svetovno vojno je približno 60 % sester delovalo v privatni strežbi pri bolnikih. Prav zaradi te specifičnosti se je hitro širila po vsem teritoriju takratne Jugoslavije ter v druge države in škofije. Med vojno so sestre so prilagodile svoje poklicno delo težkim razmeram in tako nadaljevale vse do leta 1948, ki jim je komunistična oblast vzela vse nepremičnine in prepovedala tudi privatno strežbo po hišah. Nekaj sester je moralo celo v zapor ali na prisilno delo v Kočevje, ker niso mogle pustiti bolnikov samih. Druge so se začasno zaposlile v najrazličnejših državnih ustanovah.

Zaradi lažjega vodstva in delovanja je bila leta 1972 razdeljena v dve provinci: slovensko s sedežem v Ljubljani in hrvatsko provinco s sedežem v Osijeku. Vrhovno vodstvo, ki mu je bila po nacionalizaciji odvzeta Materna hiša, se je po 34. letnem bivanju na Dobrovi leta 1982 preselilo nazaj v Ljubljano.

Danes je v Družbi 190 sester in 2 novinki in 4 postulantinje. V devetih državah imamo 33 postojank. Več sester je čutilo tudi misijonski poklic, zato smo leta 1988 odprle prvo misijonsko postojanko v Beninu v Afriki. Letos - 2005 - pa sta prvi dve sestri poleteli proti severu - v glavno mesto Ukrajine, Kijev. Tam pripravljajo skupaj z misijonarji sv. Vincencija večji projekt za lajšanje novih oblik uboštva.

To so kratki podatki ki govorijo o postopnem razvoju Družbe Marijinih sester, ki je ena izmed mnogih vej, ki je zrasla na vincencijanskem drevesu. Živi iz njegovega duha zato ima tudi njegove značilnosti: čut za vse kar je majhno, bolno, ubogo in ponižano. Klic trpečih jih je vabil na vse strani. Sestre so se z veseljem odzivale in šle za tem klicem.

Danes so nam odprta vrata v najrazličnejša področja kjer lahko lajšamo duhovno in telesno uboštvo: bolnišnice, domovi za ostarele, strežba na domu, na daljujemo s pomočjo invalidom, tu so brezdomci v vedno večjem številu, odvisniki, župnijska pastorala, verouk, mladi in družine v stiski; v duhovnih vajah usmerjamo mlade k pravim vrednotam in poglabljanju prijateljstva z Jezusom…. Da, dela je veliko, delavcev pa malo!

Za svoje delo se sestre usposabljajo največ v zdravstveni šoli, nekatere na pedagoški ali teološki fakulteti in v raznih poklicnih šolah.

Poklicane da bi bile z Njim

Kandidatinja, ki želi postati Marijina sestra, gre najprej v »šolo za redovnico«, ki ima več stopenj: v postulatu spoznava redovno življenje in poglablja svoje prijateljstvo z Jezusom, ki jo kliče v ta poklic; noviciat je doba intenzivnega poglabljanja v duhovno življenje Marijine sestre, spoznavanje apostolske dejavnosti in priprave na zaobljube čistosti, uboštva in pokorščine. Sledi doba juniorata, ko sestra že ima prve zaobljube in pozna konkretno življenje v skupnosti. Približno pet let po prvih zaobljubah se popolnoma izroči Bogu z večnimi zaobljubami.

Sicer pa je vse življenje »šola Ljubezni«, šola, kjer se učimo ljubiti Boga, ljubiti brate in sestre s katerimi živimo, ljubiti človeštvo, ki potrebuje Božjega usmiljenja in človeške solidarnosti.

Z večnimi zaobljubami se popolnoma izročimo Bogu, da nas On uporabi za širjenje Božjega kraljestva med najbolj ubogimi.