Z globoko hvaležnostjo v srcu najprej izrazimo zahvalo Bogu, da nas je poklical v življenje, da smo, da bivamo, da smo neizmerno ljubljeni kljub naši nezvestobi in odtujenosti Bogu, da imamo različne darove in sposobnosti ter da tako drug drugega bogatimo.
Hvala ti, da smo Slovenci, ponosni, trdni, a nevsiljivi. Hvala ti za to čudovito deželo, ki so jo naši predniki naselili že sredi 7. stoletja, za samostojno Slovenijo, za naše lepo mesto Ljubljano. »Če pozabim tebe, Jeruzalem, naj se posuši moja desnica,« pravi psalmist. Koliko Slovencev doma ali v tujini bi s tako silovito ljubeznijo znalo izpovedati: »Če pozabim tebe, Slovenija, Ljubljana, naj se posuši moja desnica.« Kdaj nam bo domovina tako draga, da bomo s ponosom rekli: »Slovenec sem in hočem biti do smrti.« Hvala ti za sestre – brate, ki jih srečujemo na ulicah, v bolnišnicah ali pa na klopcah v parku v vsej človeški bedi. V njih prepoznavamo tvojo veličino in našo lastno nemoč. So preizkusni kamen naše vere v dejanjih in ne samo v besedah. Hvala ti za duhovnike, redovnike, redovnice – stebre vere in slovenstva, za kulturnike – vest naroda, za voditelje – ogledalo družbe, za vse ljudi dobre volje. Ivan Cankar v svoji povesti Kakadu razodeva, kako težko je prodreti v skrivnostno življenje drugega. »Butaj ob soseda, kdorkoli je, nepremični kamen, ali bežna misel, drevo, žival ali človek: zdrobiš se, ali ga zdrobiš, spoznal ga ne boš … « Hvala ti, da s pomočjo tvoje ljubezni znamo sprejemati drugačne, jih spoštovati in ljubiti v duhu evangelija.
Pred nami se odpira nova – združena Evropa, ki ima svoje korenine globoko v krščanskem izročilu, se iz njega bogati in vsrkava vase živo moč evangelija. Tudi mi bomo spet postali del združene Evrope, Ljubljana pa ena izmed evropskih prestolnic, odprta za vse, ki v srcu dobro mislijo. Mislim, da se pomembnosti tega zgodovinskega trenutka niti ne zavedamo. Morda ga bodo znale ceniti šele generacije, ki prihajajo. Hvala ti za ljubezen do našega naroda.
Ko bomo tako združeni v eni sami veliki družini evropskih – krščanskih narodov, bomo lažje doumeli vso veličino Beethovnove ODE RADOSTI – himne Združene Evrope, v kateri je ta velikan glasbe izlil vso svojo dušo v eno samo misel: ljubiti vsakega človeka kot brata. Kakšno pričevanje in kako globoka vera veje iz tega genija!
Hvala ti za preteklost, sedanjost in prihodnost. Večni in neskončni Bog, hvala ti za podarjeno milost vere. Le z njo bomo lahko STALI INU OBSTALI.
(Darko Gorenc, na Ljubljanskem Gradu na jurjevo 2004)