Na ozemlju naše fare najdemo še danes dobro ohranjeno sled srednjeveškega mestnega obzidja.
Opazno ločuje dva predela zanimivih imen, Žabjek (tako se je vedno reklo in ne Žabjak) in Prule. Prvo ime govori o naravi na bližnjem, do konca 19. stoletja še položnem in blatnem bregu Ljubljanice. Drugo pa izvira iz nemške oznake za močvirne kotanje.
Žabjek je pozidan še na srednjeveški način na globokih, ozkih, gosto nanizanih parcelah.
Obzidje je ohranjeno v hišnih zidovih
gostišč Trta in Žabec, v tleh omejuje Vožarski pot in se ob grajskem predoru, na meji med Gornjim trgom in Karlovško cesto
- na mestu nekdanjih Pisanih vrat torej - vidno vzpne na grajsko pobočje. Dva dela mesta sta kot dva svetova.
Ob pojmu "mestno obzidje" se danes najprej skoraj prizanesljivo nasmehnemo: Za obzidjem je vendar domovala tudi velika družbena razslojenost, ob goreči veri so se iz neukosti kotile vraže in čarodejstvo, lažni preroki; tam je bilo doma neverjetno nasilje pregona, grozo so širile besede kuga, Turki... Kako daleč od nas! Pa ali res? Kaj pa ptičja gripa ali strah pred teroristi, naš ciper-coper z zdravo hrano, posli vedeževalk in zanimanje za že davno prežvečene storije na vižo Da Vincijeva šifra.... Potem se zavemo, kako vsi, danes in nekoč, želimo veselja, uspehov, hočemo biti varni in blizu dobrih ljudi... In v globini hrepenimo po vse to presegajočem, tudi po Nekom, ki zna reči Mir vam bodi...
Staro mesto je tu pri nas sprva segalo v krajino - stran od obzidja - edinole s prometnico proti vzhodu, s Karlovško cesto. Bila je obzidana s predmestnimi pristavami, ki so v 18. stoletju postale zametki industrije. Tu je bilo med drugim Wasserjevo prevozništvo, keramična proizvodnja in pomembna Samassova livarna, ki sta jo, dasi v zelo skromni obliki, nasledili v 20. stoletju Batjelova tovarna in Tovarna Tribuna.
Bliže Ljubljanici je bila ob obzidju velika pristava z obokanim portalom in z grbom nad njim. Nekoliko pomanjšana še stoji na Grudnovem nabrežju 23. Na njenem velikem vrtu, ki je bil v začetku 19. stol. francosko zasajen in kot prekrasen sadovnjak negovan še tja okrog 1950, je zdaj ulica in dva stolpiča.
Kjer sta ambulanta in trgovina, je stal tudi še v sredo 20. stol. trakt druge pristave, z obokanim hodnikom, ostanek poslopij, ki pred 1. svet. vojno baje niso imela prav dobrega slovesa.
Vmes je, ob Vožarskem potu na mestu garažne hiše, še po 2. svet. vojni domoval Milan Pukelštajn s svojim šimeljnom, poslednji izvošček v mestu.
Po velikem potresu l. l895 je zraslo nekaj predmestnih hiš tudi sicer po Prulah. In šola.
Nekoč s studenci prepreženo zemljišče je pravzaprav dokončno določil Gruberjev prekop, dokaj osušil pa nasuti pepel iz livarne.
Po 1. svet. vojni so Prulam namenili postati četrt z vilami, v 50-tih letih 20. stoletja pa odličen
bivalni predel s stolpiči in bloki. Novi pogledi na potresno varnost so v letih, ko je tresenje spomnilo,
da tla pod nami živijo, to pozidavo prekinili.
Tako Prule kažejo hkrati znake treh nedokončanih namer urejanja, a so kljub temu prijeten predel, blizu in spet daleč od mestnega središča. In dom... Kaj to pomeni? Včasih le besedo, drugič pač mnogo več.
Okolica naše cerkve je bila sredi dvajsetega stoletja zelo prometna. Po Grabnu se je v obe smeri valil gost promet težkih tovornjakov, ki so začeli tedaj voziti na dolge poti čez ves kontinent. Šentjakobskemu mostu je teža načela temelje, počivališče vozil je spremenilo prostor nekdanjega Gruberjevega francoskega vrta v blatno mlako. Reka tovora se je razlila potem ali po Prulah ali čez Levstikov na Gornji trg in na Karlovško ulico, da je tekmovala še s tramvajem.
Ker obvoznica še ni bila niti v mislih, je bilo odločeno vsaj izboljšati to ozko grlo.
A popolnemu izničenju Levstikovega trga se je morala spomeniška služba na vsak način upreti.
Izborila je delno, vendar ko gledamo nazaj, kar opazno zmago. Z obokom je ostala ohranjena poteza Rožne ulice,
vidna povezava Žabjeka in mestnega dela okrog sv. Florjana. Padla je sicer vsa južna stran Karlovške ceste,
lepi stari Karlovški most je dobil nasilnega betonskega dvojnika, Gruberjeva palača je bila odrezana na drugo
stran prometnega veletoka.
Danes, ko hrumijo tovornjaki daleč po Barju, ko smo pozabili na imena preseljenih hišnih lastnikov in stanovalcev s Karlovške ceste, ko je počrnel tudi lok - porta balcanica, balkanska vrata ga je ljudstvo zajedljivo poimenovalo -, se nam zdi to nasilje nad starim stavbnim tkivom ali nepotrebno ali nedosledno. Mesto se ne ureja z ukazom, menimo. A morda bi še dodali, da tako, da vleče vsak le v svojo vnaprej začrtano smer, pa tudi ne.
Razni 
ureditveni načrti so na Prulah pustili svojo sled tudi v zelenih in nepozidanih površinah.
Zemljišča velikih podjetij so se ohranjala tudi daleč po spremembah, tja do 2. svet. vojne in čez, in se šele počasi drobila.
Tako je bila na delu Samassovega sveta trgovina s kurivom, ena v Tesarski in Praprotnikovi ulici; druga z žagarstvom v Prijateljevi ulici je bila prej opuščena. Sedanji park ob tej ulici je ležal globje, bil z zidom ločen od ulice kot napol zapuščena, zagrajena površina, pravili so mu jahališče, dasiravno ni bilo ne jezdecev ne konj. Pod konec 2. svet. vojne so tam zgradili tri barake, ki so še dokaj let dajale streho uradom in naposled srednješolskemu internatu.
Ulice so bile po večini samo odmerjene, ceste makadamske, marsikje tudi s travo obrasle, samo Prijateljeva je bila odprta do Žabjeka. Imele so pa vse ulice odmerjene tudi pločnike – da, tiste, ki so zdaj skriti pod parkiranimi vozili. Leta 1965 smo dokončno dobili asfalt in vso ulično mrežo.
Vrtovi in tudi prave njive so bili prej povsod, kjer so zdaj hišni bloki. Do zadnje pedi so bili obdelani, še posebej v časih pomanjkanja, med 2. svet. vojno in še po njej. Take vrtnarske mojstrovine so prekrivale ves prostor sedanjega igrišča ob šoli, zemljišča med Privozom in Gruberjevim kanalom, ob spodnjem kraku sedanje Zvezdarske ulice... Cele dni so pleli in okopavali, nosili vodo iz Ljubljanice.
Ob hišah so bili pa seve tudi cvetlični vrtovi. Onemu ob garažah v Tesarski ul. je postavil J. Hudeček literarni spomenik. Verjetno najlepši pa je bil veliki vrt ob Zalaznikovi vili, tam, kjer je zdaj rezidenca francoskih veleposlanikov. Obdajala ga je pergola, zasajen je bil z vrsto eksotičnih dreves, v senčnih kotih so cveteli rododendroni, tedaj še novost, sredi trate pa je v ribniku z lokvanji in zlatimi ribicami žuborel vodomet.
Od Prijateljeve ulice se je proti Karlovški ob zidu poznejše Tribune kot nekak podaljšek Tesarske ulice ožil trikoten prostor - Jerančičevo dvorišče. Bilo je na zemljišču trgovine z mešanim blagom in s kurivom, ki je bila v veliki hiši iz konca 19. stoletja ob Karlovški cesti, odtod ime. Po dveh stranicah so se ob ta prostor, nasut z žlindro in pepelom, blaten raje kot ne, nanizale kočice, zasilna bivališča iz gradiva z vseh vetrov, z okenci in brez, z dimnički skozi steno in strehe. Vsaka koča je merila po nekaj kvadratnih metrov, nekaj jih je imelo celo nekak predprostor. Stene so bile zatesnjene na vse načine, nekateri so notranjost oblekli s plakati vseh vrst. Mislim, da je bila edina električna luč visoko na drogu javne razsvetljave. Na koncu vrste je bila nekakšna omarica z vodovodnim koritom in pipo, menda pa tudi stranišče. Cele družine so bivale v posameznih bivališčih, pisana družba ljudi, ki so se znašli na robu in na dnu, Romi, begunci (okupacija jih je med vojno mnogo prignala v Ljubljano).
Otroška brezskrbnost je botrovala temu, da sem, ko smo šli mimo na tramvaj ali na Grad, to bedo gledala predvsem kot nekaj pisanega. A menda je bilo med prebivalci tega dvorišča res več neverjetno radoživih ljudi in dostikrat je bilo videti nasmejane obraze in slišati živahen pogovor. Saj danes kar ne morem verjeti... Celo moji mački bivata udobneje, pa se pritožujemo, jaz in oni dve, zdaj nad tem, zdaj nad onim...
Na Žabjeku in na Prulah je bilo pred desetletji več trgovin in delavnic. Nabavljanje vsakdanjih potrebščin je v mojem spominu na otroška leta seve povezano tudi s čakanjem v dolgih vrstah, s skrbnim rezljanjem odrezkov živilskih kart pri blagajnah, s strahom, da bo zmanjkalo. Spomin obnavlja male delavnice, kjer so znali delati cokle ali sandale iz starih plaht, sponke za lase iz držajev odsluženih zobnih ščetk, kjer so predelovali staro obleko...
Malo čevljarstvo ob ograji prulske šole, gostilne in gostilnice: Pri sodčku, Ražem, Kajfež, Pri Amerikancu, pa v oknu ene kvartopirsko družbico iz nagačenih veveric ...
Kruha v letih pomanjkanja in racionirane preskrbe nismo kupovali, bolj smiselno se je bilo odločiti za moko. Gospodinje so kruh same zamesile. Zjutraj smo v preprosti prostor pekarne v Tesarski ulici z velikansko dvojno pečjo zvečine otroci nosili lično pletene peharje in v njih zavito shajano testo. Tako lepe gladke štruce se spominjam, in vendar so morale tedaj mnogokrat mesiti z drožmi, saj tudi kvasa ni bilo vedno. Mojster z belim predpasnikom je pehar sprejel in v testo vtisnil listek s številko. Njen par sem potem tiščala v žepu, da sem popoldne dobila pravo štruco, lepo zapečeno. Toda pot k peku je bila privlačna predvsem, ker ga je bilo tako zanimivo gledati, kako je odpiral vratca peči na obteženi verigi in neskončno spretno z lesenim loparjem hlebce 'vsadil' v razžarjeno notranjost ali jih tam razporejal.
Pozneje je novi čas vihal nos nad higieno in menda tudi nad preteklostjo nekaterih pekov. Danes so tam bloki.... Saj ni, da žalujem za tako neposrednim stikom z nastajanjem vsakdanjih dobrin: vem pa, da vsi premalo spoštujemo delo tistih, ki poskrbe, da to kar potrebujemo, prinesemo domov primerno pripravljeno, varno zavito.
Kljub močvirnosti so Prule dale tudi dokaze davne naseljenosti.
Na Špici so našli sledi mostiščarjev, barjanskih prebivalcev izpred več tisočletij. Ob Gornjem trgu so stale predmestne hišice rimskodobne Emone že v zadnjih desetletjih pred Kristusovim rojstvom, daleč ob Karlovški je bilo razloženo vzhodno mestno obcestno grobišče.
Ko so po 1. svet. vojni delali dovozno cesto do velike vile, "Samassovega gradu", so zadeli na skupino rimskih grobov iz mlajšega obdobja.
Posebej sta zbudili radovednost dve kamniti rakvi - sarkofaga, ki sta bili še nepoškodovani. V eni so našli žensko okostje in ob njem sedem steklenic in ampul, vse za dišeča olja, in "preslico" - prečko z nanizanimi jantarnimi biseri.
Steklo posod s svojo olivnozeleno barvo že kaže značilni upad, ko cena izdelka ni več poplačala vsega vložka znanja, časa in surovin in so namesto novih snovi topili za steklo kar črepinje.
Vsebina posod in "preslica" pa pričata, kot vemo iz mnogih podobnih primerov, kako se je razvijala vera v posmrtno življenje. V času veljave sončnih in sploh astralnih vzhodnjaških ver, med katere je iz središč prenikalo postopno tudi krščanstvo, so pridatki v grobovih dobili vse bolj vlogo trajne molitve za pokojnikov blagor. Preslica naj bi tako morebiti posebej nagovarjala Sojenice.
Toda žena je imela na sebi tudi zlate uhane in okrog vratu ogrlico iz zlatnikov iz 3. stoletja. Bila je torej iz vrhnjega sloja emonskih prebivalcev nekako v času cesarja Dioklecijana in njeni so hoteli, da se tako predstavi tudi duhovom onostranstva.
Pristno žalost pogrebcev pa začutimo še zdaj, enako kot so jo pred leti kopači, ko so v drugem sarkofagu našli okostje otroka v z zlatom vezeni oblekci in z dvema koščenima punčkama - igračama za pridatek.
Kot da ni prepada tisočletij...