Uvodni nagovor p. Lojzeta Kovačiča
Z velikim vesljem smo pričakovali in se pripravljali na zahvalno sv. mašo ob 50-letnici duhovništva p. Jožeta Kokalja.
Prisrčno pozdravljamo zlatomašnikove sorodnike, sobrate duhovnike, redovnike, redovnice, bogoslovce, predstavnike
družbenega in kulturnega življenja, prijatelje in znance, in vse, ki ste se odzvali zlatomašnikovemu povabilu.
Zlatomašnik nas je večkrat zbral na srečanjih misijonarjev. Ob njegovem jubileju se veselimo, da so se začela obnovitvena restavratorska dela v kapeli sv. Frančiška Ksaverja. P. Kokalja poznamo kot ljubitelja kulture, rad ima stike s kulturnimi delavci. Današnja slovesnost ni samo jubilejna duhovniška slovesnost, ampak je tudi kulturna prireditev. Posebno smo veseli, da bodo cerkveni pevci zapeli Mozartovo Spatzenmesse v Mozartovem jubilejnem letu. Pozdravljamo soliste in cerkvene pevce iz drugih cerkvenih zborov, ki so se pridružili našim cerkvenim pevcem. Naš zlatomašnik se odlikuje tudi v tem, da uresničuje navodilo jezuitov »čutiti s Cerkvijo«. Ljubezen do vesoljne Cerkve ga je vodila v misijone. Jubilej obhaja v prelomnem letu za Cerkev na Slovenskem. Zlatomašnik ima rad domovino, tudi zato, ker je veliko let preživel v tujini. Jubilejna slovesna sv. maša sovpada s proslavami petnajstletnice slovenske države.
V naši cerkvi pozdravljamo p. Marijana Šefa, ki prav te dni obhaja 40-letnico duhovništva. Pri tej slovesnosti obhaja zahvalno sv. mašo za 40 let duhovništva. V naši cerkvi sv. Jakoba je imel slovesnost nove maše. V tej cerkvi je kot ministrant in pozneje študent medicine odkril, da ga Gospod kliče v duhovniški in redovniški poklic.
Posebej pozdravljamo jezuitska patra Vitala Vidra in Franceta Zupančiča, ki sta bila skupaj z našim zlatomašnikom člana Dijaška Marijine kongregacije pri Sv. Jožefu v Ljubljani. Manjka še p. France Kovač, ki se je smrtno ponesrečil leta 1978 s tremi otroki v avtomobilski nesreči v Logu pri Brezovici pri Ljubljani. Pridružil se nam je tudi p. Franc Cerar DJ, ki je bil skupaj z našim zlatomašnikom v jezuitskem noviciatu v Zagrebu.
Zaključim naj z besedami zlatomašnika: »Zadovoljstvo je v tem, da si prepričan, da si tam, kjer te Bog hoče.« To je čudovit dan, ki ga je naredil Gospod, veselimo se ga!
Zlatomašnik:
Zbor: Amen.
Zlatomašnik:
Zbor: In s tvojim duhom.
Zbor: Amen.
Zbor: Hvala tebi, Kristus.
Sledijo prošnje, ki jih berejo bralci.
Vsi: Amen.
Dragi bratje in sestre v Kristusu!
Ko me je p. Kokalj povabil, naj spregovorim nekaj besed ob njegovi zlati maši, sem to z veseljem sprejel, saj
naju veže že 64 let staro prijateljstvo. Prav ste slišali. Že 64 let sva prijatelja. Srečala sva se l. 1942 v
Marijini kongregaciji pri jezuitih – pri Sv. Jožefu v Ljubljani: jaz sem bil gimnazijski prvošolec, on pa
prefekt kongregacije za nižješolce. (Gimnazija je tedaj trajala 8 let.) Ljubezen do Jezusa in Marije je tudi naju
povezala med seboj. Po skrivnostni Božji previdnosti sva že 53 let povezana tudi kot jezuita.
Pa pojdimo po vrsti: najprej k današnji Božji besedi.
Pri vsaki sveti maši – torej tudi pri zlati – nas Božja beseda vabi, da prisluhnemo, kaj nam Bog želi reči prav v tem trenutku našega življenja. In kaj nam pravi danes?
V 1. berilu smo slišali besede sv. Petra, prvega papeža: „Vstani! Tudi jaz sem samo človek“ (Apd 10,26).
Te besede je Peter rekel rimskemu stotniku Korneliju, ko je le-ta pokleknil pred njim in bil skupaj z drugimi
pripravljen „slišati vse, kar je Gospod naročil Petru“, kot beremo v istem poglavju Apostolskih del.
Bog kliče vse ljudi. Kdor želi slišati Božje sporočilo, ga lahko sliši, kot ga slišimo mi. Z nami je lahko
deležen tudi vsega duhovnega bogastva vere – bogastva Božjega življenja.
Vsi v Cerkvi – od papeža do preprostega vernika – pa moramo reči ljudem: „Vstanite! Tudi mi smo samo ljudje,“
čeprav v nas in po nas Bog izvršuje svoja čudovita dela.
V 2. berilu nas je sv. Janez jasno spodbudil, naj se ljubimo med seboj, ker nas Bog ljubi in „je poslal
svojega Sina, da bi živeli po njem“ (1 Jn 4,9). Samo ljubezen nas dela zares velike.
Zato nas je v evangeliju Jezus sam povabil, naj ostanemo v njegovi ljubezni, naj bomo pripravljeni drug za
drugega dati tudi svoje življenje; tako pridemo do pravega veselja, do veselja v Njem. (Kdor res ljubi, ve,
kaj govorim in ve, da moje besede niso prazne.)
V osrednji misli današnjega razmišljanja pa se ustavimo pri pomenu, ki ga ima duhovnik sredi sveta, tudi sredi
današnjega sveta.
Sedanji papež Benedikt XVI je o tem spregovoril duhovnikom 25. maja letos na Poljskem. Prisluhnimo njegovim
besedam. Rekel je tole: „Duhovniki! Bili ste izbrani izmed ljudstva. Zaupano vam je poslanstvo od Boga, da
bi darovali daritve in žrtve za grehe. Verujte v moč svojega duhovništva! V moči zakramenta ste prejeli vse,
kar ste. Kadar izrečete besede »jaz« in »moje« (»Jaz te odvežem… To je moje telo…«), tega ne naredite v svojem
imenu, ampak v Kristusovem – »in persona Christi« (v Kristusovi osebi). On želi uporabiti vaša usta in vaše roke,
vašega daritvenega duha in vaše talente . .. Potopite se v Njegovo ljubezen in dajte Mu svojo ljubezen! Ko so
bile vaše roke maziljene z oljem, ki je znamenje Svetega Duha, so bile posvečene za služenje Gospodu kot Njegove
lastne roke sredi današnjega sveta. Vaše roke ... morajo posredovati svetu pričevanje Njegove (Božje)
ljubezni.“
V nadaljevanju je papež duhovnike povabil k zvesti molitvi pred Jezusom v presveti Evharistiji: „Jezus je
usmeril v vsakega izmed nas svoj ljubeči pogled in v ta Njegov pogled moramo zaupati. Naj nas naglica ne
prevzame tako, da bi mislili, da je čas, posvečen Kristusu v tihi molitvi, izgubljen. Nasprotno, ravno tam se
porajajo najbolj čudoviti sadovi pastoralnega dela. Ne izgubite poguma zaradi dejstva, da molitev zahteva napor,
ali zaradi občutka, da Jezus molči. On molči, toda deluje. Ob tej priložnosti se rad spominjam svoje lanskoletne
izkušnje v Kölnu, ko sem bil priča globokega, nepozabnega molka milijona mladih v času med češčenjem
Najsvetejšega zakramenta! Molk, zaznamovan z molitvijo, nas je združil in nas napolnil s čudovito tolažbo. Svet,
v katerem je toliko hrupa, toliko zbeganosti, potrebuje tiho češčenje Jezusa, skritega v sveti hostiji. Bodite
vztrajni v molitvenem češčenju in k temu navajajte vernike. V njej bodo našli tolažbo in luč zlasti preizkušani.“
Papež je poudaril tudi to, kaj ljudje upravičeno pričakujejo od duhovnikov: „Verniki pričakujejo od
duhovnikov samo eno stvar: da bi bili »strokovnjaki« pri spodbujanju srečanja človeka z Bogom. Od duhovnika
ne zahtevajo, da bi bil izvedenec za ekonomijo, gradbeništvo ali politiko. Od njega pričakujejo, da je izvedenec
v duhovnem življenju ... Sploh ni potrebno, da duhovnik pozna vse sodobne in spremenljive miselne tokove.
Verniki namreč od njega pričakujejo, da je priča večne modrosti, ki jo vsebuje razodeta beseda.“
Dragi Jože! Pred 50-imi leti ti je bila podarjena in zaupana milost mašništva, ki si jo zvesto ohranil in s tem
darom služil ljudem. Hvala ti za zgled zvestobe.
Že 50 let si duhovnik. Ob 60-letnici redovniškega življenja, ki si jo letos skupaj s patroma Cerarjem in Vidrom
praznoval v Mariboru - danes ste zbrani tudi tukaj ob oltarju - je p. Cerar zapisal tole: „Provincial p.
Poljanšek, ki se je potrudil za 60-letnico priti iz Ljubljane v Maribor, je pri maši med homilijo omenil,
kako je nekje neki redovnik pred drugim izrazil začudenje češ, kako je mogel njun sobrat zapustiti samostan in
se vrniti v svet. Ta pa mu je odvrnil: Ni se čuditi, če kdo odide, bolj se je čuditi, da sploh kdo ostane. K
temu sem pri prošnjah dodal: Še bolj se je včasih čuditi, da kdo pride. Kokalj, Vider in podpisani smo prišli v
času, ko je bila Cerkev v Sloveniji na zatožni klopi, ko je bil škof Rožman v Ljubljani obsojen na 18 let zapora,
zagrebški nadškof Stepinac na 16 let, po ulicah pa so se slišali klici in na zidovih brali napisi: samostane iz
Ljubljane. Tretjina slovenskih duhovnikov je bila v zaporih, jezuitom sta bila odvzeta cerkev in samostan. Pa se
ti pet fantov odpravi k jezuitom. Sveti Duh zna biti duhovit in si včasih privošči kaj čudnega.“ P. Cerar je
svojo zlato mašo obhajal lani. Za to priliko je napisal knjigo Od partizana do zlatomašnika. Kdo sta še
druga dva jezuita, ki sta omenjena? To sta pokojni p. Franc Kovač in tu navzoči p. Franc Šetar, ki je vstopil k
jezuitom v začetku leta 1947. Naj dodam, da sta 1945. leta stopila v Družbo Jezusovo tudi patra Ivan Žužek in Janez
Sodja, zdaj že oba pokojna, 1946. leta pa še p. Jože Cukale, ki je bil pozneje misijonar v Indiji, in br. Jože Grubič,
tudi ta dva sta že pokojna, ter br. Karl Podgornik, diakon, ki zdaj živi v Rimu v Ruskem kolegiju. Leta 1947 je
vstopil še br. Anton Nose, ki je vrsto let živel v Ljubljani v Dravljah. Povojna leta so bila res rodovitna za
slovenske jezuite!
Dragi Jože! Hvaležen sem ti za zgled zvestobe. Tudi zvestoba je Božji dar. Bog je zvest. Kakšna sreča! On je zvest svojemu dejanju stvarjenja - na tej zvestobi temelji vsa znanost o svetu in vesolju; Bog je zvest svojemu dejanju učlovečenja – že 2000 let o tem pričamo kristjani; Bog se ne kesa, da nas je odrešil in ustanovil Cerkev ter ji izročil zaklad zakramentov. Krščeni, birmani in posvečeni za duhovnike ostanemo na veke. Tudi mi naj bi bili zvesti. Bog nam za to daje moči.
Dragi bratje in sestre v Kristusu! Pri tej sv. maši prosimo, naj Bog poživi p. Kokalja med nami še veliko let – zdravega in apostolsko vnetega. Za nas vse pa prosimo, da ostanemo zvesti do zadnjega klica, ko nas bo Bog poklical v blaženo večnost med angele in svetnike, s katerimi smemo že tu na zemlji prepevati slavo Troedinemu Bogu. Amen.
Spoštovani! To je naš, vaš ... župnik, zlatomašnik majhne rasti a velikega srca, ki v vsakem vidi prijatelja;
že v letih, a jasnih misli, iz katerih veje pozitivnost, in urnih nog, ki kondicijo nabirajo najprej po stopnicah
do stanovanja. Je pravi zgled sodobnemu človeku, ki mu lahko z enim stavkom pove in odgovori na vsa vprašanja:
»Bog je Ljubezen«. V njem boste dobili oporo in zanjo bi se mu radi danes zahvalili.
Veliko nas je, ki bi mu radi izrekli zahvalo. Osebno bo to mogoče po koncu maše, nekateri pa bodo voščila izrekli tudi javno.
Najprej bo zlatomašniku voščil najvišji, g. provincial pater Janez Poljanšek, nato pa gospa dr. Breda Kokalj Limbek,
zlatomašnikova sestra v imenu domačih.
Otroci so naše največje bogastvo in povem vam: pri določanju sedežnega reda je gospod župnik najprej povedal,
kje bodo sedeli otroci. Voščilo bo prebrala Monika Hočevar, Klemen Iskra in Klara Rus pa bosta izročila darilo,
vse to pod skrbnim očesom sestre Anice. Nato bodo otroci še eno zapeli.
S pesmijo bodo zlatomašnika pozdravili člani Kranjskega kvinteta, njegovi dobri prijatelji, ki pogosto prepevajo v
naši cerkvi.
Darila, ki jih bodo prinašali predstavniki župnijskih skupin, se povezujejo v celoto in opisujejo življenje
zlatomašnika.
Za skavte bo zahvalo povedal Arne in izročil sliko, potret na glini.
Iz zakonske skupine bo voščilo povedala gospa Mojca Kucler Dolinar in izročila sliko planine Storžič z besedilom
»V soncu bleščiš kakor biser, oj planina, srce te pozabit ne more, domovina«.
Iz molitvene skupine bo voščilo povedala gospa Nuša Grasselli. Morda se spomnite, da vam je ŽPS v vabilu na današnje
praznovanje med drugim napisal: »Njegova jasna misel, življenjska energija, odprtost, svetovljanstvo in
skromnost so lastnosti, ki nam jih razdaja.« Darilo, dva mašna plašča – zelenega in vijoličastega - ki ju bosta
izročili sestra Mateja in sestra Božidara, ter alba, se daruje župniji saj nam je bilo s strani zlatomašnika
jasno povedano, da zlatega mašnega plašča ne potrebuje.
Voščilo bi na svoj način radi izrekli tudi največji molivci, vsaj pri pétih mašah; saj poznate rek Kdor poje,
dvakrat moli? Sliko, na kateri so upodobljene cerkve - Brezje v Mariboru, Zagreb, Zambija in Ljubljana, ki
prikazujejo duhovniško delovanje, bo v imenu pevskega zbora župnije sveti Jakob izročila gospa Tekavčič Bernardka.
Smo župnija, družina v božjem občestvu in veselimo se današnjega dne. V imenu ŽPS bo voščilo povedal gospod
Tomaž Gyergyek in izročil sliko človeka v ozadju, ki nosi križ, ki izstopa. Na sliki je napis »Bog je Ljubezen«
in današnji datum.
Če bi današnjega zlatomašnika vprašali kaj je on, menim, da bi vam odgovoril: vse življenje misijonar, kjerkoli in
kadarkoli, z vsem srcem in z vso dušo. V imenu misijonarjev bo voščilo izrekel salezijanec gospod Gusti Horvat,
misijonar v Burundiju.
Gospod župnik bo po blagoslovu vesel vašega osebnega voščila, tukaj pri ambonu. Poleg bo ministrant delil spominske podobice. Izhod bo skozi hodnik, levo, na cesto in nato na dvorišče pred cerkvijo, kjer se bomo okrepčali in poveselili. Spominske podobice se bodo delile tudi pri glavnih vratih. Somaševalci bodo z zlatomašnikom, skupaj prišli na dvorišče in da bo po stari navadi bomo s hrano pričeli ko pride glava družine. Za vmesni čas pa si postrezite s pijačo, ki je na posebno željo zlatomašnika le brezalkoholna.
Danes je za našo župnijo, za Družbo Jezusovo in za slovensko cerkev lep praznik, saj naš jubilant p. dr. Jože Kokalj,
naš dragi župnik pri Sv. Jakobu v Ljubljani praznuje petdesetletnico duhovništva – zlato mašo. Bog je spremljal
njegovo življenjsko pot in mu nasul veliko darov in sposobnosti, o čemer pričajo sadovi njegovega dela. Božji
blagoslov in obilne milosti so ga spremljale na petdesetletni duhovniški poti, sicer žetev ne bi bila tako obilna
kot je njegova.
O njegovi bogati in zanimivi življenjski poti, na kateri ni manjkalo postaj križevega pota, smo že slišali.
Župljani Sv. Jakoba smo ga srečali kmalu za tem, ko se je vrnil iz Zambije in postal predstojnik slovenskih jezuitov.
Svoj provincialski urad je namreč imel prav v našem župnišču. Leta 1990 pa je postal naš župnik. V tolikih letih
njegovega dela v naši župniji smo ga lahko dobro spoznali. Videli smo lahko, kako veliko se da narediti z dobro
voljo in vztrajnostjo. V času njegovega službovanja je bila dokončana obnova cerkve Sv. Florjana. Vdihnil ji je
življenje z mašami ob raznih priložnostih: blagoslovom zelenja in križevim potom na Grad ob cvetnih nedeljah;
na praznik Sv. Florjana je maša za gasilce, maša je na praznik Žalostne matere božje. Zasluge ima tudi za to, da
poleti, v času ljubljanskega festivala, cerkev Sv. Florjana gosti kulturne dogodke na visokem nivoju. Na grajskem
hribu je kljub dostikrat prav sovražnemu nasprotovanju vztrajal in tako ohranil obeležje na nekdanjem domobranskem
pokopališču na Orlovem vrhu. Poskrbel je, da obnovljena grajska kapela ni ostala samo umetnostni spomenik in
turistična znamenitost, ampak je pravi sakralni prostor z nedeljskimi mašami preko vsega poletja. Naporna je bila
obnova velikega župnišča ob vrha do tal. Povečana jezuitska skupnost je potrebovala več prostora, kot v prejšnjih
časih, ko sta tu bivala samo župnik in kaplan. To je omogočilo, da so se v naši župniji lahko še bolj razmahnile
številne dejavnosti, od katerih jih imajo mnoge precej širši, ne zgolj župnijski pomen. V času službovanja p. Kokalja
sta bili obnovljeni cerkvena streha in fasada župnijske cerkve Sv. Jakoba. Najtežja je bila obnova njenega zvonika
– najvišjega zvonika v Ljubljani. Župnik in župljani smo molili, da se pri nevarnem delu na višini ne bi komu kaj
zgodilo in da se je tudi zamenjava težkega križa na vrhu zvonika srečno končala. Stari križ je sedaj nameščen na
cerkvenenm zidu na dvorišču, verzi, ki jih je setavil prav p. Kokalj pa pričajo o njegovi stoletni službi na vrhu
našega zvonika. Tudi Marijina kapelica, ki jo je dal postaviti na dvorišču, mimoidoče opozarja na prisotnost
svetega med nami. Križ, ki ga je dal postaviti ob Rožni ulici pa opozarja na to, da Bog želi, naj bo njegovo ime
oznanjeno po vseh celinah in vsem narodom.
Naš dragi zlatomašnik p. Kokalj je vsestranski, široko odprt intelektualec našega časa. Razume, da v današnjih
časih Cerkev ne more živeti zaprta sama vase, ampak se mora odpirati svetu, kakor je za to dajal zgled pokojni
veliki papež Janez Pavel II. Naš župnik to uresničuje v naši župniji. Cerkvi Sv. Jakoba in Sv. Florjana pogosto
odpreta vrata številnim glasbenim prireditvam, koncertom, pevskim zborom. Mnogokrat so med nastopajočimi tudi
vrhunski umetniki. Tako obe naši cerkvi pa tudi grajska kapela privabljajo pod božjo streho različne ljudi, ki so
se morda oddaljili od vere, zaradi takšnih dogodkov pa zopet najdejo pot nazaj v Očetovo hišo.
Kaj bi lahko še rekli o njem, ki je njegovo življenje tako bogato in njegovo delo tako vsestransko? Gotovo je prav,
da se Gospodu zahvalimo z velikim »Bogu hvala« za takšnega duhovnika, župnika in zlatomašnika. Kljub vsega
spoštovanja vrednemu zlatemu jubileju, ga vidimo še vedno veselega, živahnega, s hitrim korakom in odločno besedo.
Tega smo lahko veseli in Bogu hvaležni.
Dragi prijatelji!
Končujemo zahvalno daritev Bogu, ki je ljubezen. On pa deluje predvsem po nas, po vsakem od nas, ki nas navdihuje njegova
ljubezen. Zato se zahvaljujem vsem, ki ste danes s tolikšno odprtostjo in navdušenjem skupaj z menoj slavili Gospoda.
Hvala vam, sobratje v duhovništvu, sestre redovnice, pevci, glasbeniki, oblikovalci liturgije, ki ste z veseljem vodili
priprave na ta dogodek, uredili cerkev svetega Jakoba, da je tako slavnostna, in ki ste nastopili v programu tega nepozabnega
večera.
Zelo cenim prisotnost povabljenih gostov, ki se v svojih odgovornih poklicih trudite za skupno dobro.
Veselim se občestva, ki se zbira pri sv. Jakobu, in tolikih drugih prijateljev.
Nocoj smo vsi, kot bi rekel sv. Ignacij, prijatelji v Gospodu. Prijateljstvo je odsev Boga med nami.
Ker smo prijatelji, si pomagamo, se podpiramo, drug drugega razveseljujemo. Jezus je oznanjal: Po tem vas
bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če se ljubite med seboj.
Koga naj posebej omenim? Sklenil sem, da ne bom nikogar imenoval po imenu. Potem sem si premislil.
Imenoval bom po imenu. Koga? Vas vse in vsakega po imenu. HVALA VAM!
Hvaležen sem sorodnikom, ki se veselijo z nammi. Kako skrivnostno teče zgodovina! Ko sem bil še čisto majhen
fantiček in sem prišel na obisk v Zalog pod Storžičem, sem se razžalostil, ko sem zagledal telička v hlevu. Ker je ležal kar tako.
Kje pa ima rjuhe, sem vprašal. Pravi ljubljanski kratkosrajčnik. Potem smo se razkropili po svetu. OČETU sem povedal, da grem k
jezuitom 16. oktobra 1945, v zgradbi ljubljanskega sodišča, potem ko je bil obsojen. Na hodniku sem skočil k njemu in rekel:
Grem k jezuitom. In ko sem imel zaobljube v Zagrebu, je MAMA naročila šopek, v njem pa je bil listek z besedami: S teboj
daruje tvoja mama.
Res, naše življenje naj bo DAROVANJE. Bogu in ljudem. ISKRENO, preprosto, dobrohotno, odprto, VESELO.
Naj končam s svojo pesmijo, ki sem jo napisal potem, ko je prvi človek poletel v vesolje 1961. leta in ko je prvi človek osem
let kasneje stopil na Luno (Armstrong, 21. julija 1969). vživimo se v njegovo zgodbo.
|
Ko bil sem še otrok, se vas je zdela
tako velika mi kot zemlja cela in rojstni kraj in gozd in širno polje bilo je neizmerno kot vesolje. Pozneje večje videl sem daljave, spoznal sveta razsežnosti sem prave, postal ponosen, domišljav, vseveden. In tak ostal pritlikavec bi beden, ko ne bi nad celine in nad morja se dvignil in razširil si obzorja. Na krožnih potih svojih sem poletov zagledal v svet se zvezd in sonc, planetov. V tem neizmernem stroju pa uboga se Zemlja mi zazdela je - kot žoga. |
Postal sem majhen človek sred vesolja.
Zdaj molim Tebe, Stvarnik, čigar volja priklicala iz mraka je svetove. Zapel Ti pesmi bom in himne nove. Le tega še ne vem, lahko le slutim: ko zastor dvigneš mi in ko začutim bližino Tvojo, ko se razodeneš in v luči večni k sebi me prikleneš - v kako lep svet - Tvoj svet - se bom zagledal in vso Ti svojo srečo izpovedal. takrat šele oko se prav odpre mi. Svet večnosti, objemi me, objemi! Amen. Aleluja! |
(Objavljene tudi v Družini)
O ZADOVOLJSTVU.
Vedno sem bil prepričan, da sem se prav odločil, ko sem šel na pot redovništva in misijonskega poslanstva. Vstopil sem v jezuitski red 8. dec. 1945 in potrpežljivo sem čakal na uresničitev želje, da grem v misijone. Prošnjo za misijone sem takoj ob prihodu v noviciat sporočil provincialu in po naših pravilih je treba takšni želji ugoditi, če je kandidat za misijone primeren. Dolgo sem čakal, saj ni bilo mogoče dobiti potnega lista. Šele 1966 sem dobil dovoljenje za obisk Rima in tako sem se izmuznil iz Slovenije v Zambijo, kjer sem preživel 14 let.
Bil sem srečen povsod, kamor me je vodila življenjska pot. Bil sem 8 let kaplan v župniji Maribor – Brezje (1958 - 1966 ) in tam smo vsako leto imeli pri verouku 1000 otrok, ob nedeljah pa nekajkrat polno cerkev. Mirno smo sprejemali vse omejitve tedanje oblasti in ustvarjali prijetno občestvo vernih. Bilo je res lepo in spomini na Brezje so nepozabni.
Zelo dobro sem se počutil v Zambiji in tja sem odšel prepričan, da se ne bom več vrnil v domovino. Živel sem z domačini in se veselil hitrega napredovanja krščanstva v glavnem mestu, v Lusaki, kjer sem preživel vseh štirinajst let misijonskega življenja in kjer smo v župniji Matero zgradili dve mestni cerkvi.
Zadovoljstvo je v tem, da si prepričan, da si tam, kjer te Bog hoče. Zato sem mirno sprejel odločitev vrhovnega predstojnika, da se vrnem v Slovenijo in tu prevzamem določeno apostolsko delo. In zdaj sem zadovoljen v župniji Sv. Jakoba v Ljubljani, obkrožen z dobrimi ljudmi in prijatelji. Ne bi rad primerjal posamezna obdobja in kraje delovanja, saj je vse en sam Gospodov vinograd in kamnolom obenem.
HVALEŽEN SEM
staršem, ki so mi omogočili skladen razvoj v mojih dijaških letih v Ljubljani, med vojno, ko je bilo naše mesto obdano z žico. Omogočili so mi, da sem se pridružil mladim, ki so se zbirali pri jezuitih. Pri štirinajstih letih sem se odločil, da bom redovnik in misijonar.
Hvaležen sem vsem dobrim ljudem in sodelavcem, predvsem pa osebnim prijateljem, s katerimi sem mogel podeliti velik del svojega notranjega življenja in razmišljanja. Iskrena prijateljstva pomagajo, da lažje prenašamo neprijetnosti, ki prihajajo z raznih strani. S prijatelji se lahko nasmeješ, pogovoriš, posvetuješ, načrtuješ. Redovniki pa imamo še to milost, da živimo v redovni skupnosti. Dragi sobratje v Sloveniji, Zambiji, Indiji in kjerkoli sem vas srečal, hvala vam!
S TEŽAVAMI
je podobno kot z zdravjem. Boga prosimo za telesno, duševno in duhovno zdravje. Tudi težave so telesne, duševne in duhovne. Pameten človek jim pogleda v oči in premisli, kaj mu je storiti. V Afriki sem bil tudi bolan, imel sem bilharzijo, zelo nevarno tropsko bolezen, pozdravil pa sem jo v londonski bolnišnici za tropske bolezni. Povsod so stiske zaradi dela, sodelavcev, zaradi občutka nemoči in preskromnih sposobnosti. Na duhovni ravni pa je potrebna neprestana budnost in dobršna mera odrekanj. Vendar težave so za to, da jih nekako premagamo. Kdor stopi na težavo in jo premaga, stopi za stopnico više.
Kot kaplan v Mariboru sem bil obsojen na osem mesecev strogega zapora in sem vse mesece tudi preživel v zaporu (1959), leta 1963 pa sem v mariborskem zaporu odsedel osem dni. Obe obtožbi sta bili povezani s pastoralnim delom in sta bili popolnoma neutemeljeni, izmišljeni. Bogu hvala za vse!
Tista praznovanja, ki jim nisem prav pogosto priča, me rahlo begajo, čeprav me je babica že davno naučila, da moramo praznike sprejemati in praznovati v njihovem zaporedju in da me bodo, če bom jaz praznike zapustila, tudi oni zapustili. Verjamem ljudski modrosti, ki jo je k cestnemu odcepu za Svete gore na Bizeljskem dal zapisati tamošnji gostilničar: Življenje brez praznikov je kakor dolga pot brez gostilne...
Ker je šlo še za praznovanje v cerkvi, sem se najprej spraševala, kako bom zdržala mirovanje s svojo invalidnostjo ... Potem pa me je prevzela praznično okrašena in zvokom Mozartove maše odpevajoča notranjost naše ljube mi cerkve. In hvaležnost do vseh, ki so cerkev počistili, jo okrasili in pripravili praznovanje, skupaj profesorji, zdravstveni delavci, umetniki, dijaki in pravniki. Vse zgovorneje me je nagovarjala zahvala za pol stoletja poti, ki je celotno življenje, ne le poklic. Voščilci so govorili duhovniku, jezuitu, misijonarju, organizatorju, a tudi sorodniku, bratu, prijatelju. Praznovali smo desetletja zvesto izpolnjene zaobljube našega župnika, skrbnika zadev svetega Jakoba pod ljubljanskim gradom, iskrivega sogovornika, vzgojitelja, pridigarja, ki mu pesniški dar omogoča vselej nagovoriti uho in srce, izzvati duha. Praznovali smo s svetovalcem v najbolj bistvenih vprašanjih kdo smo in kam pojdemo, z vzornikom, ki živi pred svetom tisto "upanje proti upanju" Svetega pisma, in modrečevo "vero v neverjetno". In praznovali smo z mašno daritvijo, da je bil z nami Blagoslovljeni, ki prihaja v imenu Gospodovem.
Tako se mi je razraslo praznovanje tiste vrste, kot jim nisem prav pogosto priča in ki me je sprva skoro begalo ...