Dne 6. januarja 2004, na praznik Gospodovega razglašenja, je umrl msgr. dr. Stanislav Perčič, naš nekdanji župnik (rojen 18. 4. 1917, posvečen 4. 7. 1943). Od njega smo se poslovili 12. januarja na ljubljanskih Žalah, naša župnija pa je imela zahvalno mašo v nedeljo, 18. januarja 2004. Ta številka župnijskega lista je posvečena spominu in spominom na gospoda Stanka Perčiča.
Govor pri pogrebni maši na Žalah, 12. 1. 2004: Naše župljane, posebej starejše, vežejo na tega Bogu in Cerkvi zvestega in z vsem srcem predanega duhovnika mnogi lepi spomini. Tudi moji spomini nanj so zelo lepi. Kot desetleten veroučenec sem pri njem dobil temeljne nauke o resnicah naše vere. Zaradi tedanjih razmer sem k njemu hodil k verouku zasebno in sem bil edini učenec. Bil sem otroško radoveden in zavzet za vse, kar mi je razlagal, on pa je bil odličen, potrpežljiv razlagalec. Med nama se je vzpostavila prava duhovna vez med učiteljem in učencem. Čutil sem, da ne posreduje samo nekega znanja, ki bi ga pobiral iz svoje učenosti, ampak da zajema iz studenca žive vode. Želel je, da bi iz njega zajemal tudi jaz in tudi drugi, s katerimi je prišel v stik kot duhovnik. V srednji šoli sem postal ministrant in tako sem gospoda Perčiča še bolje spoznal. Bil je natančen. Pred slovesnimi mašami za praznike je nam, ministrantom, dal natančna navodila, tako da je slovesna liturgija vedno tekla gladko in brezhibno. Njegov način sodelovanja z ministranti, pa tudi z verniki – župljani je bil na nek način poseben. Bil je plemenito zadržan in nikoli vsiljiv, vendar tudi prisrčen in topel, ničesar ni spregledal, ničesar preslišal, bil je pozoren poslušalec in župnik z velikim čutom odgovornosti do vsakogar. Do ministrantov je bil še posebej prisrčen, topel in tudi potrpežljiv. Vsakega izmed nas je sprejel tako, kot da je čakal samo njega. Vsi smo se čutili sprejete in upoštevane. Vsak pri sebi je mislil, da ima gospod župnik prav njega najraje od vseh. V zakristiji so nas vedno čakale tudi škatle s pecivom in sladkarijami.
Nekaj časa je bil pokojni gospod Perčič brez kaplana. Zato je moral včasih ob nedeljah sam imeti tudi po tri svete maše. Včasih se je zgodilo, da sem bil kot ministrant pri dveh ali celo pri treh njegovih nedeljskih mašah. Njegove pridige pri teh treh mašah so bile povsem različne, čeprav so se nanašale na isti berili in evangelij. Lahko bi rekel, da je to bilo podobno, kot če bi nek predmet osvetljeval iz različnih zornih kotov in z različnimi barvami. V njegovih pridigah je bilo vse: razlaga Božje besede, napotki za življenje in tudi poglobljena teološka misel. V njegovi pridigi je lahko našel nekaj zase tako preprost vernik kot zahtevnejši poslušalec. Njegove pridige so bile pravi biseri tako po vsebini kot po odličnem slovenskem jeziku. Skrbi za lep in pravilen jezik je posvečal veliko pozornost. Njegova odgo-vornost do Božje besede, do svojega poklica in do vernikov potrjuje, da govorimo o svetniški duhovniški drži. Nekako neopazno in z božjo pomočjo – drugače tega ni mogoče razložiti – je kljub obsežnemu pastirskemu delu uspel veliko narediti tudi na materialnem področju. Obnovil je fasado cerkve Sv. Jakoba, cerkev prebelil tudi od znotraj in dal napeljati centralno kurjavo. Obnovil je tudi notranjost podružne cerkve Sv. Florjana. Vse to je zmogel kljub zelo neugodnim razmeram, v katerih je živela slovenska cerkev v tistih časih. Leta 1982 se je gospod Perčič poslovil od naše župnije, ki jo je vodil polnih 17 let in ji podaril vse svoje duhovne in telesne moči. Bil je visoko izobražen, saj je končal klasično gimnazijo v škofovih zavodih – v tej kovačnici temeljite izšolanosti in izobraženosti. Gospod Perčič bi moral postati profesor na teološki fakulteti v Ljubljani, vendar so komunistične oblasti, ki so skušale gospodovati nad življenjem Cerkve in njenih ljudi, to preprečile. Morda je tudi tu deloval Božji prst, saj je kot župnik dosegel veliko več človeških duš in jih hranil z Božjo besedo.
Z gospodom Perčičem sva ohranila stike tudi potem, ko je odšel na novo službeno mesto na Ribno pri Bledu, in še kasneje. Kadar sem ga obiskal, mi je rad pripovedoval spomine na svoja zgodnja duhovniška leta po drugi svetovni vojni. To so bila zanimiva in dragocena pričevanja o časih, ko je bila slovenska Cerkev tarča surovih napadov, obrekovanj, laži, podtikanj in grobega preganjanja. Svoj del teže tega križa, ki ga je morala nositi slovenska Cerkev, je prevzel na svoja ra-mena tudi gospod Perčič.
Pokojni dr. Stanislav Perčič je bil zgled svetniškega duhovnika in človeka. Bil je velik molivec ter skrben in odgovoren dušni pastir. Bil je zgled duhovnika, ki ga je bilo in ga je težko posnemati. Ko se je na praznik Gospodovega razglašenja poslovil s tega sveta, je zaslišal Stvarnikove besede: "Pridi, dobri in zvesti služabnik, v malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil.« Ostanimo v molitvi povezani z gospodom Perčičem, saj je to vez, ki seže preko telesnega in preko groba.
dr. Tomaž Gyergyek
Iz pričevanj med mašo pri Sv. Jakobu, 18. 1. 2004:
Moji spomini na župnika dr. Stanislava Perčiča so povezani z leti, ko sem bil jaz eden od ministrantov v tej župniji, g. Perčič pa je tu, pri sv. Jakobu, župnikoval. Med mnogimi spomini nanj, ki sem jih ponesel s seboj v življenje, bi na današnji dan rad posebej osvežil nekatere. G. Perčič je bil redoljuben in natančen človek. Ker je želel, da bi bogoslužje potekalo kar najbolje, si je za vsako nedeljsko mašo vnaprej zagotovil vsaj enega od starejših ministrantov. Do vsakega ministranta posebej je bil izjemno pozoren. Kljub zadržani drži je znal pokazati, da smo mu potrebni; ko je kateri od nas vstopil v zakristijo, mu je dal prav tak občutek – da je s svojim prihodom pravzaprav »rešil« obred sv. maše. »Zdaj smo pa rešeni!« je mnogokrat izrekel, ko sem morda celo malo kasneje, kot sva bila sicer dogovorjena, ravno vstopil v zakristijo. Tudi v takih trenutkih nasmeh z njegovega obraza ni izginil! Vedno se je razveselil prav vsakega ministranta posebej! Zbiranje ministrantov pred sv. mašo je v zakristijo vedno vneslo precej živahnosti. V potrebno zbranost in tišino pred mašno daritvijo pa nas g. Perčič ni pripravil z ukazi ali s strogostjo, ampak je v poglobljeni tišini in najverjetneje v tihi molitvi čakal, da ura na zvoniku odbije začetek sv. maše. Takoj, ko smo to »zamaknjenost« opazili, smo mu ministranti drug za drugim sledili, najprej najstarejši, potem mlajši, dokler nismo potihnili vsi do najmlajšega. Tako smo v zbrani tišini odhajali pred oltar. Spomnim se tudi dogodka, ko smo se s sošolci in prijatelji zelo zavzeto pripravljali na praznovanje najdaljše – silvestrske noči. Ker smo šli iz Ljubljane, sem mu šel povedat, da me ne bo ministrirat. Začelo ga je zanimati, kako bom dočakal novo leto. Z zanosom sem mu začel razlagati, kje bomo, koliko nas bo in da bo sploh nepozabno. Potem ko me je pozorno poslušal in mi zadovoljno prikimaval, sem v svoji zvedavosti še njega povprašal: »Ja, g. župnik, kje boste pa Vi pričakali novo leto?« Takrat se je prešerno nasmehnil in mi zaupal: »Jaz bom silvestroval na svoj način!« »Kako pa, g. župnik?« sem bil še naprej radoveden. »Zvečer bom šel v posteljo in bom lepo zaspal. Ko se bom zjutraj zbudil, me bo novo leto že čakalo!« Da, novo leto lahko pride tudi tako enostavno in lepo. Ta preprosti pristop dr. Perčiča mi je ostal v spominu do današnjih dni. Še vedno ga posnemam, ko se v življenju stvari začnejo preveč komplicirati. Ministrantsko delo je znal tudi nagraditi. Ko sem bil srednješolec, nas je povabil na potovanje v Rim in Vatikan. Povabila sem bil zelo vesel, saj je bilo to moje prvo potovanje v tujino. Še danes sem hvaležen za to priložnost, ki mi je bila dana po njegovi dobroti, in za odkrivanje tisočletnega kulturnega in umetniškega bogastva, ki sem ga na tej poti spoznaval. Še posebej pa sem mu hvaležen za naslednje: s svojim dekletom, sedanjo ženo, sva želela ljubezen med nama potrditi tudi z zakramentom zakona. Toda znašla sva se pred problemom. Moje dekle ni imelo za to potrebnih zakramentov. Po nasvet sva se obrnila h g. Perčiču. Po resnem skupnem pogovoru nama je vesel in z zelo spodbudnimi besedami dejal, da bo poskrbel za vse priprave na prejem zakramentov. Svojo obljubo je izpolnil v času, ko sem bil jaz odsoten zaradi služenja vojaškega roka.
Jože Žiher
Mojih srečanj z g. Perčičem ni bilo veliko, a so bila prijetna, poučna, mirno lahko rečem, da tudi prelomna. Že ob prvem srečanju z njim sem kot neverna dobila veliko spodbudo za začetek krščanskega življenja z besedami, ki še danes živijo v mojih mislih: TO SE BO VSE LEPO UREDILO. Ko me je osebno pripravljal na zakrament svetega krsta in birme, to ni bilo učenje, nizanje podatkov, ampak so bile to ure sproščenih pogovorov in priprav na novo življenje. Če se danes ozrem nazaj, na začetku nisem znala nič več kot molitvi Oče naš in Zdrava Marija, a moje srce je bilo odprto, veselo, pripravljeno. Gospod Perčič me je znal voditi in me potrpežljivo, umirjeno in z občutkom varnosti usmerjati. Vse, kar je povedal, je povedal kot skrben sejalec, ki ve, kako mora sejati, da bo seme obrodilo dober sad. Znal je tudi razpršiti vse moje dvome. Zakramente je pripravljal z veseljem, a skrbno, brez velikih ceremonij in vprašanj. Vso odgovornost za moje krščansko življenje je naložil mojemu botru – sedanjemu možu. Leto kasneje je najino ljubezen potrdil še z zakramentom zakona. Pogled na poročne fotografije mi pove, da nas je po opravljenem obredu znal nasmejati in sprostiti, prav tako kot je obljubil ob prvem srečanju: »To se bo vse lepo uredilo.«
Petra Žiher
Hvala vam, spoštovani g. Perčič, za vaš svetli pogled v prihodnost in zgled vaše trdne, neomajne vere. V tistem obdobju, za naju polnem vprašanj, nama niste stali le ob strani, ampak ste dejavno polagali temelje vere ter naravnavali kompas najinega življenja na razumevanje, medsebojno spoštovanje in zaupanje v veri, da se bo vse še lepo uredilo. In res se je. Naj Vam Bog obilno poplača vse to!
Petra in Jože Žiher
Dve leti sem bil kaplan pri g. Perčiču. Najbolj mi je ostalo v spominu, kako sem ga prvi dan iskal po župnišču in v cerkvi. Našel sem ga na klečalniku za glavnim oltarjem. Od tedaj sem vedel: kadarkoli ga potrebujem, ga bom našel v molitvi za oltarjem.
Drago Markuš
Spoznal sem ga že kot ministrant, saj sem že od nekdaj zahajal k Sv. Jakobu, čeprav izhajam iz druge župnije. Pogosto sem bil edini ministrant in po vsaki maši mi je rekel, naj stopim za oltar in še nekaj časa molim. Ob njem se je utrdil moj duhovniški poklic. Ko sem imel kot mladostnik težave in zato nekajkrat nisem šel k obhajilu, me je g. Perčič naravnost vprašal, kaj je narobe in mi svetoval, naj grem k spovedi. Zdi se mi, da imamo danes vzgojitelji prema poguma naravnost povedati mladim, kar mislimo. On je to storil in je pri vzgoji uspel. Zelo lepe spomine imam tudi na najine skupne pohode v hribe; kar nekaj tednov sva preživela na Rajskih poljanah v Martuljku ob Finžgarjevi kapeli. Občudoval sem njegovo spoštovanje do vsega ustvarjenega. Pozneje sem se kot kaplan vrnil k Sv. Jakobu. Spominjam se, da sva zelo dobro sodelovala, tudi če se kdaj nisva strinjala. Hvaležen sem, da mi je Bog namenil takega spremljevalca na moji mladostniški in kasneje duhovniški poti.
Matija Selan
Ko sem pred šestindvajsetimi leti prišel k sv. Jakobu za kaplana, me je bilo kar malo strah. Pa me je g. Perčič peljal za oltar in rekel: »Skupaj zmoliva očenaš, da boste vi lahko delali z mano in jaz z vami.« Potem me je peljal pred cerkev in mi pokazal napis nad glavnimi vrati: Magno Deo et Sancto Jakobo (velikemu Bogu in sv. Jakobu) in dodal: »Tudi vi boste služili velikemu Bogu in svetemu Jakobu.« Zelo realno mi je prikazal moje delo. Maševali boste, spovedovali, učili verouk, tudi študirati morate. Samo ne potepajte se po Ljubljani in ne hodite preveč po hišah. Bil je zelo podjeten. Začel je z obnovo cerkve sv. Jakoba in sv. Florijana, ne da bi ga skrbelo, kako bo s plačilom. In vse se je uredilo. Bil je zelo spoštljiv do vsakega človeka in za vsakega si je vzel čas. Čeprav ni vodil vseh veroučnih skupin, se je vedno zanimal za vse, kar se je dogajalo v župniji. Večino časa je preživel v župnišču in v cerkvi. Ljudje so ga vedno lahko našli. Danes je malo takih duhovnikov … Ko sem prisostvoval njegovim pogovorom s prijateljem iz Bele, sem izvedel marsikaj o vojnih in povojnih letih. Koliko so morali naši duhovniki in naš narod pretrpeti! Ko sem potožil, da ne znam peti, me je potolažil: »Pa kaj zato! Jezus je svojim učencem naročil: Pojdite in oznanjajte evangelij.« Pesnik je zapisal: »Eno je sveto, preprosto in pristno.«, tak je bil g. Stanislav Perčič in take duhovnike potrebujemo.
Maks Ipavec
Z g. Stanislavom Perčičem sva se srečala pri Sv. Jakobu pred osemintridesetimi leti, na moji novi maši. Ko sem prišel iz Zagreba tik pred novo mašo, me je bilo malo strah, kako se bo vse izteklo. Pa je župnik vse že sam zorganiziral. Doživljal sem ga kot notranje zelo mirnega in gotovega človeka in vedno prijaznega v po-govoru. Hvaležen sem za trenutke, ko sva bila skupaj.
p. Marijan Šef
S pokojnim Stankom sva se srečevala v letu pred prihodom jezuitov k Sv. Jakobu. S p. Kokaljem sva pomagala pri spovedovanju in maševanju. Z veseljem naju je vpeljal v vse skrivnosti župnije in bil iskreno vesel, da bodo jezuiti po 209-ih letih znova prevzeli župnijo. Doživljal sem ga kot tihega, skromnega, zadržanega in globoko vernega. Bil je izredno spoštljiv do vseh ljudi. Najmlajše ministrante je znal prepričati, da je najpomembnejši prav tisti, ki pri darovanju pridrži rutico pri umivanju rok – saj je ta najbolj podoben Jezusu, ki je prišel na zemljo služit ljudem. Vsako pridigo si je napisal na listič. Vedno je pazil na lepo slovenščino in posebno pozimi so bile pridige karseda kratke: »Ljudje pridejo v mrzlo cerkev topli, in odidejo naj, preden se shladijo.« Dragi Stanko, hvala za tvoj čudoviti zgled globoko vernega duhovnika in za prijateljski sprejem – najprej kot pomočnika in pozneje kot naslednika. Počivaj v miru.
p. France Zupančič
Ker sem doma z Gorenjskega, sem večkrat slišal njegovo ime, ko je bil župnik v Koroški Beli. Osebno sva se srečala pred sedmimi leti, ko sem prevzel vodenje duhovniškega doma. Kljub temu, da ga je zapuščal spomin, mu je en spomin in odnos ostal: odnos s Kristusom, z Bogom. Med molitvijo in maševanjem tudi v zadnjem času ni bil nikoli »zmeden«, odsoten. In kaj si lahko kristjan želi več?!
Dr. Jože Štupnikar
Še anekdota:
Iz pisma g. Stanislava Perčiča župljanom Sv. Jakoba:
Ko se poslavljam od Sv. Jakoba v Ljubljani in odhajam k Sv. Jakobu v Ribno pri Bledu, bi se vam rad zahvalil za vašo zvestobo veri in Cerkvi, pa tudi cerkvi sv. Jakoba, ki je obnovljena z vašo pomočjo in vašimi darovi. Ostanite še naprej zvesti Bogu in župniji. /…/ Ko boste izvedeli, da je vaš nekdanji župnik umrl, pa zmolite en očenaš zame …