Avtor: urednik Objavljeno: 8. 06. 2021

Videti vse stvari kot nove v Kristusu

LETO SV. IGNACIJA

20. maja, na obletnico, ko je bil Ignacij ranjen v bitki za Pamplono, do 31. julija 2022, bogoslužnega praznika sv. Ignacija, bo potekalo jubilejno leto sv. Ignacija, ki bo v znamenju spreobrnenja in bo trajalo 14. mesecev. Za leto sv. Ignacija, ustanovitelja Družbe Jezusove, je general reda p. Arturo Sosa Abascal napisal pismo sobratom in sodelavcem reda. Objavljamo ga v celoti:

Spomin na sv. Ignacija Lojolskega in praznovanje njegovega praznika je priložnost, da z vami podelim razmišljanje ob Ignacijevem letu. Ignacijevo leto 2021-2022 je velik izziv in ga je treba res dobro izkoristiti, da ne bi izzvenelo v prazno. Vabi nas, da bi dovolili Gospodu voditi naše spreobrnjenje. Prosimo za milost, da bi nas Gospod prenovil. Želimo odkriti novo notranje in apostolsko navdušenje, novo življenje, nove poti v hoji za Gospodom. Zaradi tega smo za geslo leta izbrali stavek: Videti vse stvari nove v Kristusu.

Celotno leto bodo usmerjale univerzalne apostolske preference 2019-2029. Zavedamo se, da njihova posvojitev zahteva spreobrnjenje vsakega od nas, naših skupnosti, naših ustanov in apostolskih del. Prosimo za milost dejanskih sprememb v našem vsakdanjem življenju-poslanstvu.

V tem trenutku se še posebej obračam k našim sodelavcem v poslanstvu, laikom, redovnikom ter vsem drugače verujočim ali prepričanim, ki so udeleženi v istem boju. Upamo, da bomo v Ignacijevem letu lahko z vami globlje delili ustanoviteljsko izkušnjo Družbe, na temelju katere se apostolsko telo Družbe udeležuje poslanstva sprave med vsemi stvarmi v Kristusu. Mnogi med vami čutite globoko sozvočje s tem navdihom, s karizmo, ki Družbi Jezusovi daje življenje. Gospodu se za to milost zahvaljujem, vsakemu izmed vas pa za navdušenje, zanos in bližino. Ignacijevo leto želimo izkoristiti za to, da bi od blizu spremljali delo Svetega Duha v vsakem od nas, in bi lahko tako to vabilo globlje doživeli.

Mladim pravim: želimo se naučiti, da bi vas znali spremljati. Želimo se učiti od vas. Vsakdo od vas je edinstven, rojen za poseben projekt. Ignacij se je boril, da bi odkril smisel svojega življenja. V njem lahko najdete navdih pri svojem iskanju, da bi napravili iz svojega življenja nekaj pomembnega, prispevek za boljši svet, v katerem bi spoštovali dostojanstvo osebe in v veselju živeli v sozvočju z naravo. Želim si, da bi vas lahko spremljali v vseh naših dejavnostih, predvsem pa po naših osebah, ki so pripravljene z vami deliti čas, sanje in upanje.

Vsem svojim bratom jezuitom vseh generacij, razpršenim po vsem svetu, pravim, da Ignacijevo leto na novo kliče k navdihovanju ob Ignaciju Romarju. Njegov notranji boj in njegovo spreobrnjenje sta ga pripeljala k večji domačnosti z Bogom. Ta domačnost in intenzivna ljubezen sta mu omogočili najti Boga v vseh stvareh in navdihniti tudi druge k oblikovanju enega združenega apostolskega telesa, polnega misijonske gorečnosti. Smo dediči te karizme in odgovorni za njeno ovrednotenje v času, ki ga živimo. Za Ignacija je bilo življenje v uboštvu izraz zaupnosti s Kristusom, Gospodom. Njegovo uboštvo je, bolj kot besede, postalo znamenje notranje preobrazbe, vedno večje ranljivosti pred Gospodom, korenite odvezanosti v smislu razpoložljivosti za sledenje Božji volji ter čutenja, prihajajočega kot dar od zgoraj.

Kako lahko mi, sedanji člani Družbe Jezusove, prejmemo in živimo milost evangeljskega uboštva? Najprej tako, da se približamo Jezusovemu načinu življenja, kot so to storili Ignacij in prvi tovariši. Da, intimen odnos z Gospodom je mogoč, če si ga želimo in zanj vztrajno prosimo, kot smo se to naučili v duhovnih vajah. Je zaupnost, ki nam ni dana le zato, da bi jo vsak v miru užival. Prav nasprotno; je zaupnost, ki nas usposablja ljubiti in slediti Jezusu od blizu, ki nas ne neha klicati, še posebno preko najbolj revnih in odrinjenih, preko krika zemlje, preko vsega, kar je ranljivo. Za prve tovariše je bilo življenje uboštva posameznika in skupnosti vedno združeno s skrbjo za uboge. To je eden od bistvenih delov karizme, ki smo jo podedovali.

Usmerjeni po razločevanju univerzalnih apostolskih nalog smo sprejeli izziv poslušati krik ubogih, izključenih, tistih, katerih dostojanstvo je bilo oskrunjeno. Sprejeli smo hojo z njimi in skupaj z njimi vzpodbujanje preobrazbe krivičnih struktur, ki so se tako odkrito pokazale v trenutni svetovni krizi. Dovolite mi, da sem jasen: ta kriza ni samo zdravstvena in gospodarska, ampak predvsem socialna in politična. Epidemija koronavirusa je pokazala hude pomanjkljivosti socialnih odnosov na vseh ravneh, mednarodni nered in razloge za gospodarsko neravnovesje. Samo Kristusova ljubezen prinaša dejansko ozdravljenje. Priče te ljubezni smo lahko le, če smo tesno združeni z Njim, med seboj in z odrinjenimi iz sveta.

Živeti obljubo uboštva v trenutnih pogojih sveta zahteva spremembe naše organizacijske kulture. Vodnik pri tem nam je lahko pot Duhovnih vaj, začenši z globoko prenovo notranje svobode, ki vodi v nenavezanost in nas dela razpoložljive za »vse, kar je bolj v prid«. V tem kontekstu je pomembno priznati tudi lastne pomanjkljivosti in grehe, da bi dosegli poistovetenje nas samih z ubogim in ponižnim evangeljskim Jezusom. Prosimo, kot smo storili že mnogokrat v premišljevanju klica Nebeškega Kralja (Dv, t. 98), za milost želje, da bi ga posnemali »pri prenašanju vsakega ponižanja in prezira ter vsakega uboštva; tako telesnega kot duhovnega«. Kot jezuiti se moramo vprašati, kaj pomeni uvajanje sprememb v življenju redovnega uboštva v našem času, da bi bilo bolj dosledno. V Ignacijevem tekstu se to v polnosti izrazi v smislu, da se glede na zahteve časa vidi, ali je te spremembe treba uvesti. To, kar želimo tukaj posredovati, je razumevanje, katera so temeljna vprašanja našega časa, medtem ko smo zazrti v prihodnost. Refleksija življenja uboštva se tako lahko spremeni v konkretno obliko spreobrnjenja, da bi naše življenje-poslanstvo doživelo obnovo karizme.

Dragi bratje jezuiti, dragi sodelavci v poslanstvu, to je lahko trenutek preobrazbe za Družbo Jezusovo. Lahko postane trenutek, ki sprošča novo energijo, novo svobodo, nove pobude, novo ljubezen do drugih in do najbolj trpečih bratov in sester. Spominjanje sv. Ignacija Lojolskega in njegovega spreobrnjenja nam lahko da nov zagon. Da, spremembe so mogoče. Da, naša kamnita srca lahko postanejo »mesena srca«. Da, naš svet lahko najde nove načine rasti. Položimo naše roke v roke Jezusa, brata in prijatelja, in stopimo ven v negotov, vendar bogat svet upanja, v veri, da je On z nami in da nas vodi njegov Duh.

Sv. Ignacij Lojolski, prosi za nas. Medtem ko hodimo za njim, naj nas Gospod blagoslavlja!

ek