Na god sv. Frančiška Ksaverija je ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore pri večerni maši slovesno blagoslovil obnovljeno kapelo svetega Frančiška Ksaverija v župnijski cerkvi svetega Jakoba v Ljubljani.

Za obnovo baročnega bisera arhitekturne umetnosti v Sloveniji, ki je potekala od leta 2006, je skrbel Restavratorski center Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS). Sredstva za obnovo kapele je zagotovilo Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije v sodelovanju z Župnijo Ljubljana – Sveti Jakob. Po skoraj dvajsetih letih so konservatorsko-restavratorska dela večinoma končana.

Obnovljeni strop Ksaverijeve kapele z bogatim, izjemno kakovostnim baročnim okrasjem, delom severnoitalijanskih štukaterjev. 

Slovesno somaševanje

Obnovljeno Ksaverijevo kapelo, ki je znova zasijala v polni lepoti, je nadškof Zore blagoslovil na začetku slovesne svete maše. Daroval jo je ob somaševanju jezuitskega provinciala p. Mirana Žvanuta, župnika p. Tomaža Mikuša ter 14 somaševalcev – jezuitov in škofijskih duhovnikov, nekdanjih župnijskih kaplanov ter diakona.

»Zbrali smo se zato, da na leta obnove in na vse, kar je v teh letih znova dobivalo svoj sijaj, prosimo Božjega blagoslova,« je dejal nadškof in v pridigi najprej spregovoril o bistvu blagoslova. Ta je, kakor piše že v Mojzesovi knjigi, »polaganje Božjega imena« – najprej na ljudi, »ki bodo ob teh podobah – znamenjih vere, pričah poslanstva krepili svojo vero in prepoznavali lastno poslanstvo in ga pogumno živeli,« je poudaril Zore in zbranim zaželel, da bi »s svojim srcem, življenjem, odnosi posvečevali Božje ime, kakor molimo v Očenašu«.

Slovesna maša z blagoslovom obnovljene kapele sv. Frančiška Ksaverija v cerkvi svetega Jakoba v Ljubljani na svetnikov praznik. FOTO: Ivan Rampre 

Klic k pričevanju

Hkrati je spomnil, da se »ob godu svetega Frančiška Ksaverija vračamo v čas, ko je prva skupina jezuitov začela spoznavati svoje poslanstvo in se ga z vso srčnostjo oklenila. »Sveti Frančišek Ksaverij je bil prvi veliki misijonar Družbe Jezusove; sledili so mu številni drugi.« Tudi mi smo v današnjem »zgodovinskem trenutku poklicani in poslani, da s svojim pričevanjem življenja Božje ime ponesemo med ljudi – najprej med tiste, sredi katerih živimo«, je dejal nadškof. »Naj se v našem življenju uresničuje resničnost krščanskega življenja v ljubezni, veri in življenju neizmernega upanja,« je pridigo sklenil s priprošnjo svetemu Frančišku Ksaveriju.

Na slavnostni akademiji je nastopil Orkester Amadeo z dirigentom Tilnom Drakslerjem. FOTO: Ivan Rampre

Slavnostna akademija z deli jezuitskih umetnikov

Sledila je slavnostna akademija, med katero je po uvodnem gongu, zvoku dežel, v katerih je deloval sveti Frančišek Ksaverij, v akustičnem okolju cerkve svetega Jakoba zazvenela baročna glasba skladateljev, ki so bili tesno povezani z jezuitskim redom: dela jezuitov Domenica Zipolija (1688–1726) in Janeza Krstnika Dolarja (1620–1673) ter arija Ombra mai fu Georga Friedricha Händla (1685–1759).

Händlovo ario Ombra mai fu, HWW 40, je ob spremljavi Orkestra Amadeo zapel p. Damjan Ristić DJ.

Ob Orkestru Amadeo z dirigentom Tilnom Drakslerjem je kot solist nastopil jezuit p. Damjan Ristić. Odlomke iz pisem sv. Frančiška Ksaverija ter njegovo molitev Hvalnica ljubezni – v prevodu pesnika jezuita p. Jožeta Kokalja, zaslužnega šentjakobskega župnika – je interpretiral Blaž Lesnik. Dogodek je povezovala Mojca Kucler-Dolinar.

Na slavnostni akademiji, povezovala jo je Mojca Kucler-Dolinar, je odlomke iz pisem sv. Frančiška Ksaverija in njegovo molitev Hvalnica ljubezni, ki jo je v slovenščino tankočutno prevedel p. Jože Kokalj, interpretiral radijski voditelj Blaž Lesnik. 

Odgovorna skrb za umetnostno dediščino ni preprosta, je pa uresničljiva

Zbrane je nagovoril tudi jezuitski provincial p. Miran Žvanut, ki se je s svetim Frančiškom Ksaverijem spoprijateljil že v času odraščanja v njemu posvečeni župniji na Lozicah. Poudaril je, da svetnik, ki se je zaradi Božjega klica odpovedal akademski karieri, s svojim zgledom prevprašuje tudi naš odnos do življenja in umetnosti.

Umetnostni zgodovinar prof. dr. Matej Klemenčič je ob koncu slovesnosti slikovito orisal zgodovino nastanka in opremljanja kapele od leta 1660, ko se je pojavila zamisel zanjo, do prvih let 18. stoletja, ko so domači in tuji mojstri (mdr. lombardski štukaterji in beneški kiparji) mojstrovino dokončali.

Umetnostni zgodovinar prof. dr. Matej Klemenčič, predsednik Strokovnega sveta ZVKDS, je predstavil zgodovino Ksaverijeve kapele, njen umetnostnozgodovinski pomen in obsežna konservatorsko-restavratorska dela.

»Odgovorna skrb za ohranjanje takšne umetnosti nikoli ni preprosta, nedavno zaključena obnova pa je lep in uspešen primer, da je mogoča.« Ob primeru (predvidenih) posegov na območju ljubljanske tržnice in cerkve svetega Florijana je Klemenčič izpostavil, da dediščina ni samoumevna, temveč si moramo skupaj nenehno prizadevati za njeno ohranjanje in varovanje. Nagovor je sklenil z zahvalo Centru za konservatorstvo ZVKDS in župnijski skupnosti za zgledno sodelovanje.

Nad obnovo štukatur je bdela mag. Nina Žbona, ki v Restavratorskem centru ZVKDS vodi oddelek za kamen in štukature, slike pa so restavrirali na oddelku za štafelajno slikarstvo, ki ga v Restavratorskem centru ZVKDS vodi mag. Barbi Gosar Hirci.