Levstikov in Gornji trg, mostovi na Ljubljanici ter zvonik cerkve svetega Jakoba v Stari Ljubljani nad njimi

V vsaki skupini ljudi, ki jih povezujejo določena nagnjenja, nanese beseda prej ali slej na skupne spomine, skupno iz preteklosti. Nekaj takega je tudi z nami, ki se družimo ob oltarju sijajne baročne umetnine, enega od značilnih zgodovinskih spomenikov stare Ljubljane, cerkve svetega Jakoba na Levstikovem trgu. Z veseljem si od časa do časa posredujemo to ali ono informacijo o preteklosti, učen podatek ali malenkostno potankost, ki jo je ohranilo družinsko izročilo, spomin na starše ... Kot da nas to izročilo, ti ohranjeni spomini še bolj zbližajo in povežejo. Mnogokrat spomin osvetli tudi prostor in okolje, ki v njem živimo. Čas zarisuje gube kakor brazde v človeški obraz, a tudi v krajino in grajeni prostor po mestih in naseljih riše spremembe.

Pred časom so med arhivskim gradivom (zapiski, besedila in drugi pisni dokumenti ) v zapuščini patra dr. Lojzeta Kovačiča, vestnega preučevalca zgodovine naše cerkve in fare, našli skupinico fotografij. Na prvi pogled je bilo jasno, da gre za stare fotografije, ki odpirajo poglede v ulice in na stavbe okoli naše cerkve v stanju izpred več desetletij.

Sodim mednje, ki se nekaterih sprememb še spomnijo, ki so določene pojave v stavbni zgodovini naših mest tudi podrobneje preučevali. Poklicno delo mi je vrh tega narekovalo malce slediti tudi razvoju fotografije in fotografiranja. Zato poskušam posredovati nekaj dejstev iz zgodbe ulic in trgov na slikah. V pomoč mi je bilo, da slike nastopajo v parih: Sedem slik z oznako A je nastalo v preteklem stoletju. G. Srečo Valant je za vsako od njih poiskal stojišče, s katerega je bila posneta, in posnetek z istega stojišča ponovil junija leta 2011.

V tednih in mesecih, ko s tesnobo spremljamo bridkosti po potresu in cunamiju na Japonskem, smo se bolj zavedli tudi obletnice velikonočnega potresa leta 1895 v Ljubljani. Ta naravna nesreča je tedaj kar opazno oplazila južni rob mesta, tudi našo župnijo. Fotografije v skupini A vse kažejo določena gradbena dela. Ko se poglobimo v potankosti, spoznamo, da so vsa povezana s popotresno obnovo, da je iz nje izšla potem tista povsem domača stavbna podoba mesta današnjih dni. Tudi noša ljudi na slikah kaže v čas pred l. svetovno vojno, prav posebej pa dokazuje to slika 5A, kjer je naša župna cerkev kot povit otroček ovita z zidarskimi odri. Nenavadno je na tej sliki tudi, da ni dreves, in še bolj, da ni velikega, tako značilnega zvonika! Slika je bila torej posneta kmalu po potresu, že leta 1895 so začeli pripravljati obnovo močno poškodovanega pročelja z vhodom. Potres je pročelju tako načel temelje, da je bilo treba podreti oba zvonika na vogalih tega pročelja. Fara in načrtovalci so to izgubo nadomestili z večjim, sedanjim zvonikom. Na drugih slikah so vsaj neke podrobnosti, ki nakazujejo leta obnove, največ tja do začetka velike vojne, ki je dokončno pretrgala poslednje poti, po katerih je mesto še dobivalo nekaj denarnih sredstev za gradbena dela. Verjetno ponavljam splošno znana dejstva, ko pišem, da je bil ljubljanski potres eden prvih strokovno preučevanih in da je za obnovo prispevala nekaj (navadno manj, kot so sprva obljubili, tudi tedaj je bilo tako!) denarja in – dragocenih – načrtov dvojna monarhija v celoti. Med ljudmi pa so živele poslej pod trajnim strahom pred potresi tudi vesele zgodbice ... Meni je gospa, ki je to naravno nesrečo doživela v Trnovem kot l5-letno dekle, večkrat pripovedovala, kako je oče ob prvem sunku na veliko nedeljo zjutraj najprej pograbil jerbas z žegnom in ga prestavil z mize podnjo, pa tudi kako so potem vse do poletja prenočevali na prostem v velikih kadeh za slavno ljubljansko kislo zelje ...

Poskusila sem torej razvozlati čas nastanka vsake slike. Ko je bilo to prvič opravljeno, so začele zgodbe (ali raje drobci zgodb) vreti kar same od sebe ... Moram pa se lepo zahvaliti Prulčanoma g. Mitji Sterlekarju in sosedu g. Matotu (Milanu Matevžu) Vidmarju, da smo se skupaj spominjali, seveda iz druge roke, saj je na slikah čas naših očetov in dedov ...

Naj takoj poudarim, da so fotografije dodatno zanimive, saj so nastale v času, ko oprema za fotografiranje še ni bila splošno razširjena, snemanje ne samoumevno. Vendar je bilo tudi v naših krajih že v zgodnjih letih razvoja fotografije snemanje toliko doma, da poznamo dokaj primerjalnega slikovnega gradiva. Tako smo se naših slik najprej razveselili zaradi njihove starosti. Mnogi pa še pomnimo, da je bilo pri nas razen zgodnjih časov še eno obdobje suše za fotografije in sicer v letih 2. svetovne vojne in več let po njej. Za ljubitelje v splošni prodaji sploh ni bilo ne aparatov ne filma, ne papirja ne emulzij ... Zato smo dodatno navdušeni nad vsako izpovedno fotografijo iz sušnih let. Od otroških let mi imena firm kot so zeiss, leica, agfa, ferrania, altix, efke takoj obude kak spomin ...Vsekakor je bila torej fotografija v času velikonočnega potresa v Ljubljani dovolj prisotna, predvsem pa tudi posnetki na steklene plošče tako kvalitetni, da so naše slike zelo zanesljivi dokumenti. Vem, da je mogoče po stilu ločevati slike posameznih mojstrov in amaterjev, a to znajo drugi bolje, poklicno, zato o tem ne govorim. Za zdaj naj zadošča domneva, da ne vemo, kdo je slike posnel.

Glavnina slik predstavlja okolico cerkve sv. Jakoba, zlasti njeno južno stran. Opazne so velike spremembe na velikem cerkvenem zvoniku, čeprav prostor vsakokrat opredeljuje posebej Marijin steber. Tudi ta je zdaj drugačen. Toda zaporedje slik, kot so oštevilčene, najprej omejuje fotografirani mestni prostor na predel, ki sega od Rožne ulice na križišču z Gornjim trgom, prek vsega Levstikovega trga do Ljubljanice in Šentjakobskega mostu, in ga razširi še z Čevljarskim mostom izpod Tranče (sl.3). Verjetno ta omejitev ni nastala namerno; a je lep dokaz, kako mestni prostor ljudje vedno dojemamo po naravnih silnicah: omejen je namreč prostor najstarejšega naselbinskega, torej trškega jedra mesta.

Ko sem se bolj poglobila v potankosti na posameznih slikah, sem ugotovila še, da slike iz skupine z oznako A družijo med seboj predvsem dela popotresne obnove naše farne cerkve in njene neposredne okolice, in so zanesljivo nastale v letih od 1895 do največ 1908. To more biti seveda tudi naključje, saj ne vemo, koliko slik so slikali v seriji, koliko jih je ostalo in koliko ne – a poglejmo raje potankosti in njihove zgodbe.

Slika 1. A:

Slika 1A: Šentjakobski trg ok. 1895	Slika 1B: Sedanji Levstikov trg, junij 2011

Odlična fotografija podaja pogled s srede šentjakobskega mostu vse do Rožne ulice z neprekinjeno vrsto fasad lepih hišk, še z baročno razporeditvijo odprtin, nato fasado Gruberjeve – Virantove palače (zdaj Arhiv RS) in ograje ob njenem nekoč slavljenem vrtu, do pritličja cerkvenega visokega stolpa ter z vhodnim delom cerkve in celo do ostanka gradbenih odrov na cerkveni steni. Obseg trga je bil tedaj, enako kot je še danes, določen z merami ob koncu 18. stoletja porušenega jezuitskega kolegija. Steber – Marijino znamenje je tam kot je še zdaj, a spremenjeno. Iz slike ni jasno, ali sodi bela lisa dejansko nanj in tako dokazuje kako začasno oporo, ali je dokaz večje spremembe na strehi ene od hiš v višjem delu Rožne ulice. Drugo se mi zdi bolj verjetno. Okrašenih zidanih stebrov – nosilcev iz ograje vrta, ki je bil pred Gruberjevo palačo, se pa celo še spominjam, šele ob predelavi trga so leta 1958 zadnji dve preselili v Mestni muzej. Stilne posebnosti bi tu mogle pričati, da je ograja sočasna z večjo obnovo palače v sredi 19. stoletja. Šentjakobski most je bil dograjen leta 1915, a na naši sliki ga vidimo le kot pohodno površino z latasto leseno improvizirano ograjo. Zdi se, kot da slika, brez prometnih sredstev in z množico staromodno oblečenih figuric (opazna je zlasti ženska postava v elegantni dopetači s klobukom na glavi in zloženim dežnikom na roki, ki se je usmerila naravnost od Gruberjeve palače h gledalcu na mostu) ne pove sama po sebi, kdaj je bila posneta. Toda tu je tudi veliki zvonik. Gradbeni oder opozarja, da stavba šele nastaja, še bolj jasna je njena še odprta streha – slika je bila torej nesporno posneta leta 1895 ali 1896.

Slika 2. A:

Slika 2A: Florjanska ulica ok. 1895	Slika 2B: Gornji trg, junij 2011

Fotograf je stal nekako tam, kjer je danes na koncu (začetku) Gornjega in Levstikovega trga Herkulov vodnjak. S svojim pogledom in iskalom kamere je desno objemal poslopje šole J. Levca skoro sedanjih mer in videza, ki je zgrajeno v drugi polovici 19. stoletja nudilo prostor 1. dekliški osnovni šoli, ko so zidne lupine ob koncu 18. stoletja pogorelega in opuščenega kolegija uporabili najprej za redutno dvorano in to pozneje predelali v šolo. Na levi strani ulice se nam sprva zdi, da na pročeljih ni kake posebnosti, še ime firme Privšek na trgovini, kjer zdaj domuje oblikovana oblačilna kultura, kot vrsta strešnih robov se ne zdita drugačni, posebej ne taki, da bi postregli s časovnim podatkom. Toda tak podatek se ponuja na tleh, ker so med kamnitimi kockastimi tlakovci odlično spoznavni tiri električne cestne železnice. Ljubljana je dobila, prav gotovo tudi zaradi popotresne obnove, električno napeljavo 1898 in tej je kmalu (1901) sledil dobri stari tramvaj naših mladih let, ki se je prevažal iz Šiške proti Mostam po krožni progi. Zaradi povezave obeh kolodvorov, torej nove dolenjske železnice, pa najbrž tudi zaradi velikega salezijanskega vzgojnega zavoda, ki je začel nastajati na Rakovniku v popotresnih letih, so električno cestno omrežje Ljubljane podaljšali za progo 3 od magistrata na Rakovnik. Prevoz so oskrbovali po tej smeri vozovi, ki so mogli teči v obe smeri. Trenutek, ko je voznik pred magistratom ali na Rakovniku zaklenil napravo pod zloščeno medeninasto kljuko in potem to kljuko namestil v enako napravo na drugem koncu, da je z njo tramvaj usmerjal, je bil nekaj posebnega za nas otroke še vse do konca mestnega prevoza te vrste v petdesetih, šestdesetih letih 20. Stoletja. Proga 3 na konceh ni imela obračališč. Za pretok je skrbelo sprva samo dvoje izogibališč. Tisto pred tedanjo kavarno Zalaznik (zdaj ŠKUC) lepo vidimo na naši sliki, prav tako električne kable v zraku, v višini 1. nadstropja. Slika je bila potemtakem posneta po letu 1901. Velika je verjetnost, da so strehe na Gornjem trgu v večjem obsegu prenavljali tudi zaradi potresa. Zato bi menila, da slika sodi k ostalim šestim in ni nastala mnogo pozneje.

Slika 3. A: /p>

Slika 3A: Šuštarski most ok. 1900	Slika 3B: Čevljarski most, junij 2011

Posnetek zajema Čevljarski most še v litoželezni izvedbi in z mestne strani kaže nekaj prostora Novega trga na drugem bregu Ljubljanice s stavbo sedanje Zlate ladjice še v celotni obliki. Prostor te stavbe je dopolnjevala še druga, malone enakih mer. Natančnejši pogled poudari, da je bil na nabrežju Ljubljanice prostor še, tako kot vse od poznega srednjega veka dalje, v celoti zazidan. Skrajno, veliko stavbo pa na sliki popravljajo, verjetneje rušijo. Naglasova pohištvena industrija si je s tem posegom po potresu do dokončne oblike uredila svoj prodajni salon in upravne prostore. Stavba sedanje Zlate ladjice, na oddavna poudarjenem mestu s prehodom z Zgornjega mostu proti Novemu trgu, pa je bila še v zgodnjem 19. stoletju gosposko domovanje Engelhausnove rodbine. Tudi na našem posnetku, ki ga moramo po podrobnostih na mostu in rušenju stavbe pripisati času kmalu po potresu, je bilo pritličje stavbe namenjeno trgovini (firma Leskovic – Meden, mogoče barve in laki ?). Dejansko gostišče Pri Zlati ladji, po domače Šifbirt, je bilo v preteklosti dolgo in vsaj do leta 1824 vedno na Bregu pri Cojzovi palači, tam kjer je danes piramida ob izteku Grabna in začetek šentjakobskega mostu. V času, ko smo Ljubljančani postali spričo županove vneme spet „mostiščarji“, kot pravi ena naših prijateljic, pa si je vredno na sliki ogledati lepo železno konstrukcijo pomembnega Čevljarskega, Šuštarskega ali Zgornjega mostu. V 70-tih letih 19. Stoletja je konstrukcija, ulita za most pri bolnici, nadomestila prej leseni Čevljarski, s katerega so umaknili v Florjansko cerkev tudi kip Ecce homo – Bičanega Kristusa. Od sklepnega preurejanja bregov Ljubljanice po Plečnikovih načrtih leta 1938 je bil ta most spet pri bolnici, a na drugem mestu kot prej, zdaj pa, ohranjen pred plenilci in sploh uničenjem, tudi zaradi prizadevnosti in vztrajnosti konservatorja za tehnično dediščino g. Tadeja Brateta povezuje Krakovsko in Grudnovo nabrežje.

Slika 4. A:

Slika 4A: Rožna ulica ok. 1895	Slika 4B: Rožna ulica, junij 2011

Slika nas vodi v začelje šentjakobske cerkve in v zgornji del Rožne ulice s tem, da zajema del Levstikovega trga, obzidani vrt župnišča z dvema, zdaj neznanima stavbama v njem, dobro spoznavno cerkveno zakristijo, ker je današnji enaka, zanimivo oblikovano ostrešje na zaključku cerkvenega prezbiterija, v oddaljenem zadnjem planu pa zelo jasno vse podrobnosti s Sternenove hiše na Poti na grad, s povsem na novo ometanih Osoj ter celo nekaj še starega zidovja „francoskih „ Šanc. Osoje so bile dograjene – obnovljene tik pred potresom. Še več o dogajanju na na videz spokojni sliki povedo trije moški in njihovo orodje. Pred zakristijo eden med njimi vleče veliko lestev ali del zidarskega odra, pri vhodu na vrt je drugi s kopico otročadi, tako rade volje tam, kjer se kaj premika. Take otroške pozornosti je bil deležen brez dvoma voz na samotež, ki so z njim prevažali tovore za zidarsko delo. Ob hišah v Rožni ulici pa je fotograf našel pri delu še moža z merilno napravo – teodolitom. Vse to v družbi z drugimi našimi slikami jasno dokazuje, da je tudi ta slika nastala, ko so gradili veliki šentjakobski zvonik.

Slika 5. A:

Slika 5A: Cerkev svetega Jakoba ok. 1895	Slika 5B: Cerkev svetega Jakoba, junij 2011

Fotografija, posneta izpred Gruberjeve palače kaže še neozelenjen Levstikov trg s poodrano šentjakobsko cerkvijo. Omenila sem že, da je ta od posnetkov, ki so spremljali nastanek velikega zvonika, najstarejši, in je nastal zanesljivo še leta 1895 ali 1896. Oba stolpiča na pročelju sta že odstranjena, nedotaknjeno pa je čelo, ki se je z njim na cerkev vezal vzhodni krak jezuitskega kolegija in ga danes zvonik delno pokriva. Manj pomembno je dejstvo, da ima šolsko poslopje ob cerkvi še pročelje izdelano na stari način in da nad strehami doseže pogled tudi florjanski zvonik. Pač pa vidimo pred cerkvijo sv. Jakoba na sliki Marijin steber v celoti. Znamenje je imelo še bogato členjeno podnožje, kot ga je načrtal še J. V. Valvasor, in na tem so stali kipi ljubljanskih farnih zaščitnikov. Znamenje so prestavili na to mesto sredi trga v sredi 19. stoletja, potem ko je bilo več let shranjeno kar v cerkvi, ker je na prvotnem mestu, zahodno od cerkve, na Jezuitskem trgu ob požaru in rušenju kolegija utrpelo preveč škode. Naša fotografija dokazuje, da je znamenje prestalo potres brez opaznejših poškodb.

Slika 6. A:

Slika 6A: Šentjakobski most ok. 1895	Slika 6B: Šentjakobski most, junij 2011

Posnetek veličastno zaključuje prikaz, kako je nastala ob svojem času najvišja zgradba v Ljubljani,veliki zvonik cerkve sv. Jakoba v starem mestnem jedru. Na fotografiji ga vidimo že popolno sestavljenega iz po srednjeveških katedralah posnetih in v novo, po pravilih historizirajočega umetnostnega stila ter v nekoliko nenavaden videz zlepljeno celoto. Ob pritličju zvonika so še vidni ostanki zidarskih odrov. Slika kaže sveže ometano in obnovljeno cerkveno pročelje, streho pa že polatano a še ne pokrito. Stopnja gradbenih del, ki so gotova, jasno določa, da je slika nastala kako leto po potresu. Velika hiša, ena od Bahovčevih, je dobila nov omet in ker je fotografija posneta z drugega, krakovskega brega Ljubljanice, pokrivata ta hiša in Virantova palača velik del Levstikovega trga. Videti pa je ob tem še iz gradbenih odpadkov popotresne obnove nasut in neobdelan začetek Grudnovega nabrežja, ki je bilo precej manj prostorno kot je zdaj. Predvsem pa uzremo nekaj zanimivih posebnosti na šentjakobskem mostu. Leseni most je nastal leta 1824, tudi da bi razbremenil prometa Stari trg in olajšal prečenje Ljubljanice, ki so mu za potrebe pristana na Bregu do tedaj pomagali tudi z brodom. Po sliki sodeč so imeli v resnici že narejene načrte za gradnjo sodobnega betonskega mostu pred potresom, saj vidimo v mestno stran brega vtisnjen sodobno zgrajen glavič za tak most. Sicer pa zaznamo dokaj razmajano leseno začasno konstrukcijo,“ provizorij“, ki je, kot vsi provizoriji na tem svetu, ostal očitno tudi med najbolj stalnimi tvorbami na planetu. Po presneto majavih deskah in plohih so tedanji Ljubljančani hodili proti jugu in od tam po takem tudi prihajali! Verjetno so se nekoliko nadejali stroške za gradnjo novega šentjakobskega mostu pritakniti pod zlati dež, obljubljen iz osrednjih skladov – in ostali pri tem na suhem. Šele čez čas, v vojnem letu 1915 so potem most, potreben tudi za vojaške namene, dogradili kot prvi armirano-betonski most v obdonavski monarhiji.

Slika 7. A:

Slika 7A: Stavba na mestu sedanjega župnišča, ok. 1895	Slika 7B: Šentjakobsko župnišče, junij 2011

Slika je navidezno tujek v naši skupini, a natančen pogled pokaže že dograjen veliki zvonik, ki je, kot pravi pesnik, ''dvignil glavo prek streh''. Torej je na sliki kos Gornjega, Florjanskega trga, na levi stavba, ki jo po gostilni še vedno imenujemo Pri Amerikancu, na desni pa obcestni trakt predhodnice šetnjakobskega župnišča. To je razčeperjena stavba, najverjetneje iz 18. stoletja. Take hiše so spremljale vse dovozne ceste v mesto. V mnogih so delovale prevozniške gostilne in prenočišča, sicer pa so se v njih odvijale vsakovstne gospodarske dejavnosti, bile pa so tudi gosto naseljene stanovanjske hiše. Naša slika kaže hišo v njenih zadnjih urah, obsežno udrta strešna konstrukcija pa tudi učinke potresa na staro opečno zidovje ob prvi obgrajski prelomnici. Novo župnišče je nastalo na njenem mestu leta1908.

Gotovo je zgodbe mogoče še nadaljevati!

Iva Curk, spomladi 2011

Stare fotografije so last Sreča Valanta, člana župnijskega pevskega zbora in starega Ljubljančana, dobil jih je iz Arhiva mesta Ljubljane s posredovanjem pok. p. Lojzeta Kovačiča. Nove fotografije, dvojnice starih, je posnel Srečo Valant junija 2011.