Baročni biseri v župnijski cerkvi sv. Jakoba
Glavni oltar
Cerkev sv. Jakoba je po številu in kvaliteti kamnitih baročnih oltarjev in kipov nedvomno najrazkošnejša cerkev v Ljubljani. V njej se nahaja deset impozantnih kamnitih baročnih oltarjev, ki jih krasijo izjemni kamniti kipi, delo italijanskih kiparjev. Osrednja osebnost med temi kiparji, ki so v Ljubljani delovali v dobi baroka, je zagotovo beneški kipar Francesco Robba (1698 - 1757). V Ljubljani je prvič omenjen leta 1722, v našem mestu pa je ostal kar triintrideset let, vse do odhoda v Zagreb leta 1755. V tem obdobju je med drugim izdelal glavne oltarje za skoraj vse osrednje ljubljanske cerkve: glavni oltar pri frančiškanih (1728-1738), glavni oltar v uršulinski cerkvi (pretežno končan do 1743) ter glavni oltar sv. Rešnjega telesa v ljubljanski stolnici (pred 1752). Pred Mestno hišo stoji njegov Vodnjak treh kranjskih rek - Robbov vodnjak (1743-1751). Leta 1727 je za nekdanjo kapelico ob črnuškem mostu izklesal kip sv. Janeza Nepomuka, ki že nekaj desetletij stoji v naši župniji, na mestu nekdanjega vhoda v cerkev sv. Florijana. Njegova uspešna umetniška pot pa se je pričela prav z deli za cerkev sv. Jakoba. Za ljubljanske jezuite je izdelal glavni oltar (1728-32), kipa sv. Katarine in sv. Marije Magdalene na oltarju sv. Ane (1724), kipa nadangelov Rafaela in Gabrijela na oltarju Angelov varuhov (1723) ter upodobitev sv. Trojice v atiki oltarja Marijinega vnebovzetja. S temi deli si je pridobil tolikšen ugled, da so kmalu za tem pri njem pričeli naročati kiparska dela tudi drugi naročniki s Kranjskega, Koroškega in s Hrvaške.
Robbov veliki oltar še danes deluje veličastno. Tabernakeljsko zasnovan oltarni nastavek iz raznobarvnega marmorja krasi kar sedemnajst kipov iz carrarskega marmorja. Ob straneh vidimo dva monumentalna angela adoranta. S svojimi razprtimi krili izgledata, kot da sta pravkar na lahko in tiho priletela na svoja mesta, da počastita presveti Zakrament, ki se nahaja v tabernaklju. Njun pogled je povešen, roki sta sklenjeni k molitvi in adoraciji (češčenju). Na vrhu tabernaklja je pet puttov muzikantov, ki s svojimi instrumenti slavijo Gospoda. Sprednja dva igrata na violino in lutnjo, par zadaj igra na cink, na vrhu pa stoji angel s trombo.
Poleg kiparskih del znamenitega beneškega kiparja Francesca Robbe so v šentjakobski cerkvi ohranjene še kiparske mojstrovine drugih pomembnih beneških in padovanskih kiparjev: Paola Groppellija, Giuseppa Groppelllija, Franza Rotmana, Angela Puttija in Jacopa Contierija. Ker je cerkev sv. Jakoba prava zakladnica baročnega kiparstva v kamnu, smo v Župnijskem listu v letu 2005 enkrat mesečno objavljali sestavke, s pomočjo katerih smo želeli v osnovnih obrisih predstaviti to izjemno kulturno dediščino. Tu objavljamo vseh dvanajst sestavkov. Sličice ob besedilu lahko s klikom povečate. Fotografije vseh opisanih umetnin najdete v galeriji.
Ali ste vedeli, da je na glavnem oltarju na desni strani spodaj ohranjen Robbov podpis: »FRANC. ROBBA. VEN. INVEN. ET. FAC. 1732«? V prevodu se napis glasi: »Francesco Robba Benečan; zasnovan in izdelan 1732.«
Oltar svetega Ignacija Loyolskega
Oltar sv. Ignacija Lojolskega, ki stoji v prvi kapeli desno od glavnega oltarja, je bil postavljen leta 1714. Po svoji arhitekturi je par oltarju Marijinega Vnebovzetja v prvi kapeli na levi strani cerkve. Dokaj umirjeno oltarno arhitekturo iz svetlejšega rožnatega marmorja s parom stebrov na vsaki strani oltarne niše krasita dva celopostavna kipa. Na levi strani vidimo sv. Stanislava Kostko, ki goduje 13. novembra, na desni strani pa sv. Alojzija Gonzago, ki ima god 21. junija. Obe skulpturi je izklesal Angelo Putti iz Padove. Na vrhu oltarja, v atiki, vidimo figuralno skupino sv. Trojice. Oltarno sliko, ki prikazuje sv. Ignacija Lojolskega, je leta 1714 naslikal beneški slikar Nicolo Bambini. Na mizi je slika sv. Alojzija, delo neznanega avtorja.
Na oltarju so torej upodobljeni trije pomembni jezuitski svetniki: sv. Ignacij Lojolski, ustanovitelj jezuitskega reda (Družbe Jezusove), sv. Stanislav Kostka, novinec Družbe Jezusove, in sv. Alojzij Gonzaga, jezuit.
Sv. Ignacij Lojolski je bil rojen leta 1491 v kraju Loyola v severnošpanski Baskiji. Umrl je leta 1556 v Rimu. Je zavetnik jezuitov, duhovnih vaj in hiš za duhovne vaje, vojakov, otrok, nosečnic, zavetnik pri težkih porodih in vročici. Sv. Ignacij Lojolski sodi med duhovne obnovitelje katoliške Cerkve v 16. stoletju: v času, ko so Cerkev pretresala reformistična gibanja Lutra, Calvina in Zwinglija, je ustanovil Družbo Jezusovo (1534). Nov red je potrdil papež Pavel III. leta 1540. Jezuiti, ki poleg zaobljube uboštva, pokorščine in čistosti izrekajo še četrto zaobljubo - popolno pokorščino papežu, so imeli v času katoliške obnove velik vpliv na dvorih in v višjih slojih. S svojim šolskim sistemom so bili vodilni v izobraževalni dejavnosti, uspešni pa so bili tudi v dušnem pastirstvu, in sicer s pridiganjem, duhovnimi vajami in z ustanavljanjem kongregacij ter bratovščin. Jezuiti so se na Slovenskem najprej naselili v Ljubljani, in to pri nas, pri sv. Jakobu (1597). Z misijonarskim delovanjem so se uveljavili tudi na drugih celinah. Papež Klemen XIV. je leta 1773 jezuitski red ukinil, obnovil pa ga je papež Pij VII. leta 1814. Sv. Ignacij je upodobljen kot mož srednjih let, z ozkimi brčicami in redkimi lasmi. Na naši sliki je oblečen v mašni plašč, ki ga na prsih krasi napis IHS, eden njegovih atributov. Kleči na oblaku, z razprtimi rokami pa nakazuje svojo popolno vdanost Bogu oz. sv. Trojici. V odprti knjigi, ki jo držita pred njim angela, beremo: »Ad Maiorem Dei Gloriam«, kar v slovenskem prevodu pomeni: »Vse v večjo Božjo slavo.«
Sv. Stanislav Kostka, novinec DJ, je bil rojen leta 1550 na gradu v Mazoviji, severno od Varšave na Poljskem. Umrl je leta 1568 v Rimu, star komaj sedemnajst let. Je zavetnik Poljske, študentov, novincev jezuitskega reda, priprošnje k temu svetniku pa pomagajo tudi proti sklepnim zlomom, boleznim oči, vročici ter težkim boleznim. Upodobljen je v obleki italijanskih jezuitov: oblečen je namreč v plašč s stoječim ovratnikom. Na kipu v naši cerkvi pogrešamo njegove atribute: lilijo, križ, rožni venec in Marijino upodobitev.
Sv. Alojzij Gonzaga je bil rojen na gradu Castiglione pri Mantovi v Italiji leta 1568, umrl pa je leta 1591 v Rimu. Je zavetnik Mantove, mladine, študentov, zavetnik pred kugo, pred očesnimi boleznimi, pomaga pa tudi pri izbiri poklica. Sv. Alojzij Gonzaga je svoje kratko življenje posvečal težkim bolnikom in teološkemu študiju. Ko je skrbel za bolne med hudo epidemijo kuge v Rimu, se je okužil tudi sam in umrl star komaj triindvajset let. Sv. Alojzij je upodobljen kot jezuit. Na kipu v naši cerkvi pogrešamo njegove atribute: lilijo, križ, mrtvaško glavo in rožni venec.
Ali veste, da so pri oltarju sv. Ignacija Lojolskega prvič maševali pred skoraj tristo leti, na binkoštno nedeljo, 20. maja 1714? Istega leta so pri tem oltarju uvedli tudi Ignacijevo devetdnevnico.
Oltar svetega Janeza Nepomuka
Oltar sv. Janeza Nepomuka stoji v drugi kapeli desno od glavnega oltarja. Po svoji arhitekturi je par oltarju sv. Ane v drugi kapeli na levi strani cerkve. Oltar sv. Janeza Nepomuka je bil postavljen leta 1738, dokončan pa šele leta 1764, ko so nanj namestili kipa sv. Florijana (levo) in sv. Roka (desno). Oba svetnika je iz belega marmorja izklesal Franc Rotman, zadnji predstavnik delujočih beneških kiparjev na Kranjskem. Velika oltarna slika »Marija z Janezom Nepomukom«, delo neznanega slikarja, je bila na oltar postavljena leta 1721. Na stroške dobrotnice so jo kupili v Benetkah. V atiki vidimo sliko japonskih mučencev - jezuitov. Relikvije sv. Feliksa, ki so shranjene v stekleni omari na oltarju, so prinesli iz rimskih katakomb leta 1858.
Oltar je posvečen sv. Janezu Nepomuku (rojen okoli leta 1350 na Češkem, umrl 1393 v Pragi), ki goduje 16. maja in je zavetnik Češke, duhovnikov in spovednikov, mostov, ladjarjev, mlinarjev, zavetnik pred vodnimi nevarnostmi, zavetnik za molčečnost in zavetnik spovednih skrivnosti. Oltar poleg razgibane arhitekture iz pisanega in črnega kamna poudarja kar trinajst večjih in manjših kipov. Tam, kjer bi pričakovali stebre, stojita celopostavna kipa: sv. Florijan, mučenec in zavetnik pred požari in povodnjimi, in sv. Rok, nekdaj eden izmed najpomembnejših zavetnikov pred kugo. Sv. Florijan goduje 4. maja, sv. Rok pa 16. avgusta. Če si natančneje ogledamo kip sv. Roka, vidimo, da je oblečen v popotniško oblačilo, v levi roki drži palico, z desnico pa kaže na rano na nogi. Ob njem vidimo psa s kruhom v gobcu. Po legendi naj bi sv. Rok na svoji poti v Rim in tudi v Rimu z znamenjem križa ozdravil številne kužne bolnike. Na poti domov pa je v Piacenzi za kugo zbolel tudi sam. Izčrpan od bolezni se je umaknil v kočo, da bi tam umrl. Nenadoma pa se mu je prikazal angel in ga opogumil. Neki pes naj bi mu vsak dan prinašal tudi svež kruh, tako da je ozdravel in nadaljeval pot domov. Sv. Rok je kasneje umrl v zaporu, ko je bil star komaj dvaintrideset let. Po letu 1327 so po številnih krajih po Evropi nastale božje poti. Najslavnejše slovenske božje poti sv. Roka so cerkev Sv. Roka v Šmarju pri Jelšah, v Dravljah v Ljubljani in na Brežicah.
Na črnih kamnitih volutah ob straneh vidimo angela, ki sta upodobljena tako, kot da bi se svetnikom pravkar prišla poklonit. Angel na levi s palmovo vejo v rokah in s prstom na ustih opozarja na mučeniško smrt sv. Janeza Nepomuka in na njegovo nepopustljivost glede spovedne molčečnosti, zaradi katere so ga - po legendi - leta 1393 s Karlovega mostu v Pragi vrgli v reko Vltavo. V atiki vidimo tri angele z napisi v rokah. Celoten oltar krasi še šest angelskih glavic, razkošno dekorirana oltarna menza, girlande iz granatnih jabolk, pozorno oko pa bo v atiki okoli slike japonskih mučencev opazilo še marmorno inkrustacijo v obliki cvetov.
Ali veste, da je sv. Janez Nepomuk od leta 1730 drugi zavetnik jezuitskega reda?
Oltar svetega Jožefa
Oltar sv. Jožefa stoji v tretji kapeli desno od glavnega oltarja. Po svoji arhitekturi je par oltarju Angelov varuhov na levi strani cerkve. Glede na vklesano letnico na podstavku kipa sv. Barbare ga datiramo v leto 1716. Izdelan je pretežno iz uvoženega marmorja. S svojo arhitekturo iz pisanega in črnega kamna ter z belimi marmornatimi kipi deluje izredno mogočno. Nad izboklo oltarno menzo stoji dinamično oblikovan oltarni nastavek. Na valovito izbočenih podstavkih stojita dva svedrasta stebra. Postavljena sta v ospredje, s svojo pozicijo poudarjata globino oltarja. Za njima stojita kipa dveh svetnikov: sv. Dizme (levo), ki goduje 25. marca, in sv. Barbare (desno), ki goduje 4. decembra. Oba kipa je izklesal beneški kipar Angelo de Putti leta 1716. V oltarni niši vidimo sliko umirajočega sv. Jožefa (goduje 19. marca). Naslikal jo je Franc Karel Remb, doma iz Radovljice, leta 1702 ali 1710. Visoko na vrhu oltarja opazimo napis »Ite ad Joseph«, marmornati relief s prizorom Marijine zaroke (Angelo de Putti) ter dva angela, ki klečita na močno poudarjenem valovitem ogredju.
Oltar je posvečen sv. Jožefu, Marijinemu možu in Jezusovemu rejniku. Češčenje sv. Jožefa se je proti koncu 17. stoletja vedno bolj širilo prav po zaslugi jezuitov, vrhunec pa je doseglo leta 1870, ko ga je papež Pij IX. povzdignil v zavetnika vesoljne Cerkve. Leta 1955 je papež Pij XII. razglasil 1. maj za praznik »Jožefa delavca«.
Sv. Barbara je bila rojena v 3. stoletju v Nikomediji v današnji Turčiji. Mučeniške smrti je umrla leta 306. Umoril jo je njen lastni oče, ker se je dala krstiti in s tem sprejela krščansko vero. Sv. Barbara je med drugim zavetnica stolpov, rudarjev, arhitektov, kamnosekov, deklet, ujetnikov, umirajočih in za srečno zadnjo uro. V 15. stoletju so jo uvrstili med štirinajst priprošnjikov v stiski. Upodobljena je v dolgi obleki s pasom, ogrnjena je v imeniten plašč. Ponavadi so ji dodani atributi, npr. stolp s tremi okni (simbol sv. Trojice), kelih in hostija, meč. Na oltarju sv. Jožefa je brez atributov.
O sv. Dizmi, oziroma o dobrem ali desnem razbojniku, največ izvemo iz svetega pisma: to je tisti razbojnik, ki se je med križanjem spreobrnil in ki je rekel Jezusu: »Gospod, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo.«
Ali veste, da je denar za oltar sv. Jožefa daroval ljubljanskemu kolegiju leta 1709 jezuitski magister Jožef de Giorgio? Prvotno je načrtoval dva oltarja, leta 1716 pa se je premislil in dal izdelati le enega, lepšega. Oltar sv. Jožefa je torej nastal na osebno pobudo redovnika, v čast svojemu zavetniku.
Oltar svetega Križa
Oltar sv. Križa stoji v četrti, zadnji kapeli na desni strani cerkve. Po svoji arhitekturi je par oltarju Žalostne Matere Božje na levi strani cerkve. Na mestu obeh današnjih zadnjih kapel sta bila prvotno dva stranska vhoda v cerkev. Konec 70-ih let 17. stoletja je ta prostor pridobila bratovščina Kristusovega smrtnega boja in ga spremenila v kapeli. Južno kapelo je bratovščina leta 1678 okrasila s štukaturo in opremila z oltarjem sv. Križa. Leto kasneje je v kapelo na severni strani, ki še ni imela oltarja, postavila velik kip Sočutne.
Oltar sv. Križa sodi med zgodnejše primerke črnih kamnitih zgodnje baročnih oltarjev. Podoben je oltarjem, ki jih je v 90-ih letih 17. stoletja v Ljubljani izdeloval kamnosek Mihael Kuša (Cussa) v svoji znameniti kamnoseški delavnici na Virantovem vrtu v bližini jezuitskega samostana. Oltarni nastavek iz črnega kamna je izrazito ploskovit. Strogo črno oltarno arhitekturo krasi barvni ornament v predelu menze, na podstavkih stebrov in na notranji strani oltarne niše, v kateri visi Križani in ki je na vrhu zaključena tristranično ter jo ob straneh obdaja par visokih, gladkih stebrov. Kip Križanega ni več prvoten. Današnji je iz 19. stoletja. Trpečega Kristusa na križu spremljajo angeli, razporejeni v atiki oltarja, ki so bili po vsej verjetnosti izdelani v sredini 18. stoletja. Pod menzo oltarja je v ozadju skrit marmorni relief, ki prikazuje objokovanje mrtvega Kristusa v grobu. Relief je po vsej verjetnosti izdelal kipar Matthias Hendrichx, ki je za jezuite verjetno izdelal tudi kip ležečega Frančiška Ksaverja in štiri zamorčke na menzi oltarja v kapeli Sv. Frančiška Ksaverja. Na oltarju sv. Križa stoji slika Žalostne Matere Božje, delo Josefa Planka iz leta 1860.
Ali veste, da je v tej kapeli pokopan znameniti teolog, govornik in polihistor Janez Ludvik Schönleben (roj. 1618, u. 1681)? Leta 1635 je vstopil v jezuitski red, 1650 je začel delovati v jezuitskem kolegiju v Ljubljani kot vzgojitelj in profesor retorike, 1653 pa je dobil dovoljenje za izstop iz jezuitskega reda in je bil 1654 imenovan na mesto stolnega dekana v Ljubljani. Zadnja leta je bil uradni kronist kranjskih deželnih stanov. Na teološkem področju si je prizadeval za razglasitev dogme o Marijinem brezmadežnem spočetju. Znan je predvsem kot deželni zgodovinopisec. Bil je značilni polihistor baročne dobe: njegovo največje delo je Carniolia antiqua et nova I (1681) o zgodovini Kranjske do leta 1000. Bibličnim dogodkom v lekcionarju Evangelia inu lystuvi je prvi dodal kratek katekizem in pesmarico, kar je tudi njegovo edino delo v slovenščini (izdaja iz leta 1672). Janez Ludvik Schönleben je bil stric zgodovinarja Janeza Gregorja Dolničarja.
Oltar Žalostne Matere Božje
Oltar Žalostne matere Božje stoji v četrti, zadnji kapeli na levi strani cerkve. Po svoji arhitekturi je par oltarju sv. Križa na desni strani cerkve. Na mestu obeh današnjih zadnjih kapel sta bila prvotno dva stranska vhoda v cerkev. Konec 70-ih let 17. stoletja je ta prostor pridobila bratovščina Kristusovega smrtnega boja in ga spremenila v kapeli. Leta 1679 je bratovščina v kapelo na severni strani, ki še ni imela oltarja, postavila velik kip Sočutne. Oltar je bil po vsej verjetnosti izdelan leto ali dve kasneje (1680-81).
Oltar Žalostne matere Božje sodi med zgodnejše primerke črnih kamnitih zgodnje baročnih oltarjev. Podoben je oltarjem, ki jih je v 90-ih letih 17. stoletja v Ljubljani izdeloval kamnosek Mihael Kuša (Cussa) v svoji znameniti kamnoseški delavnici na Virantovem vrtu v bližini jezuitskega samostana. Oltarni nastavek iz črnega kamna je izrazito ploskovit. Strogo črno oltarno arhitekturo krasi barvni ornament v predelu menze, na podstavkih stebrov in na notranji strani oltarne niše. Oltarna niša, v kateri vidimo kip Žalostne matere Božje, je na vrhu zaključena tristranično, ob straneh jo obdaja par visokih, gladkih stebrov. Kip Žalostne matere Božje (Sočutne) ni več prvoten. Današnji kip je iz 19. stoletja. Na vrhu oltarja posedajo trije angeli, ki so bili po vsej verjetnosti izdelani v sredini 18. stoletja. Sliko Roženvenske Marije je naslikal Josef Plank leta 1860. Pod oltarjem vidimo sliko Marije Magdalene.
Ali veste, da se je kult Žalostne matere Božje po Evropi začel širiti ob koncu 11. stoletja, prvi vrhunec pa je doživel v 14. stoletju, ko sta nastala oba temeljna motiva Pieta (Sočutna) in Stabat Mater?
Oltar angelov varuhov
Oltar Angelov varuhov stoji v tretji kapeli levo od glavnega oltarja. Iz arhivskih virov izvemo, da so ga leta 1723 postavili v petih tednih. Po svoji arhitekturi je par oltarju sv. Jožefa na desni strani cerkve. S svojo arhitekturo iz pisanega in črnega kamna ter z belimi marmornatimi kipi deluje zelo mogočno. Nad izboklo oltarno menzo stoji dinamično oblikovan oltarni nastavek. Na valovito izbočenih podstavkih stojita dva svedrasta stebra. Postavljena sta v ospredje in s svojo pozicijo poudarjata globino oltarja. Za njima stojita kipa nadangela Gabriela (levo) in Rafaela (desno). Obe čudoviti angelski figuri ter relief z upodobitvijo nadangela Mihaela, ki ga vidimo na vrhu oltarja, je leta 1723 izklesal znameniti - v Ljubljani delujoči - beneški kipar Francesco Robba. Oltarna slika je delo beneškega slikarja Bartholomea Liberija iz leta 1732. Z vrha oltarja se na nas ozirata še dva angela, ki klečita na močno poudarjenem valovitem ogredju.
Nadangeli Gabriel, Rafael in Mihael praznujejo god skupaj, in sicer 29. septembra (praznik nadangelov). Nadangel Gabriel, ki je zavetnik poštnih uslužbencev, zbiralcev znamk, od leta 1951 pa tudi telekomunikacij in informiranja, velja za angela oznanjevalca, saj je Mariji oznanil rojstvo sina Jezusa. Največkrat ga umetniki upodabljajo v lebdečem stanju z lilijo v roki.
Nadangel Rafael je zavetnik lekarnarjev, rudarjev, krovcev, romarjev, izseljencev, zavetnik, ki pomaga pri očesnih boleznih. Rafael je upodobljen v romarski obleki z atributi popotnika, s čutaro in palico. Lahko pa ga vidimo tudi z mladim Tobijem iz stare zaveze, ko skupaj vlečeta ribo iz vode. Na oltarju v šentjakobski cerkvi je upodobljen s popotno palico v roki, z desno nogo pa stoji na ribi. Nadangel Mihael je zavetnik katoliške cerkve, Nemcev, umirajočih in priprošnjik za srečno smrt, zavetnik vernih duš, vojakov, lekarnarjev, krojačev, zlatarjev, od leta 1958 tudi bančnih uslužbencev. Njegov spominski dan 29. septembra je v veljavi že od 5. stoletja dalje, ko je papež Leon I. posvetil cerkev S. Michele v Rimu. Znameniti romarski kraj, posvečen nadangelu Mihaelu, je tudi na Monte Sant’ Angelo v Apuliji v Italiji. V prastaro jamo z Mihaelovim svetiščem iz 5. stoletja še danes romajo številni romarji. Mihael je največkrat upodobljen v viteški opravi – s čelado, mečem in s ščitom v rokah, s sulico pa prebada zmaja. V rokah drži tehtnico, s katero tehta duše. Relief na vrhu oltarja Angelov varuhov v šentjakobski cerkvi ga kaže v boju z Luciferjem. Upodobitev Mihaela, ki vodi angelsko vojsko v boj z Luciferjem, se je uveljavila v času protireformacije.
Ali veste, da je so bili Angeli varuhi posebni zavetniki učencev drugega razreda jezuitske nižje šole (principistov)? Do postavitve tega oltarja so njihov praznik slovesno obhajali pri velikem oltarju, na katerem so izpostavili sliko Angela varuha.
Oltar svete Ane
Oltar sv. Ane stoji v drugi kapeli levo od glavnega oltarja. Po svoji arhitekturi je par oltarju sv. Janeza Nepomuka v drugi kapeli na desni strani cerkve. Kompozicija oltarja, ki je izdelan iz pisanega in črnega kamna, je izredno razgibana. Namesto stebrov stojita na njem bela marmornata kipa: levo kip sv. Marije Magdalene in desno kip sv. Katarine Aleksandrijske, ki sodita med zgodnejša kiparska dela znamenitega beneškega kiparja Francesca Robbe, ki je v Ljubljani deloval triintrideset let in v tem obdobju ustvaril izjemne baročne umetnine. Kipa svetnic, izdelana leta 1724, spremljata tudi dva angela, ki klečita na črnih kamnitih volutah ob straneh. Roke imata sklenjene na prsih, njun obraz izžareva spokojnost. V oltarni niši vidimo sliko sv. Ane, ki uči brati malo Marijo, sv. Joahim pa ta prizor opazuje. Slika je delo beneškega slikarja Bartolomea Libera iz leta 1724. Na vrhu oltarja na dinamično zasnovanem ogredju posedajo trije angeli z napisi v rokah. Ovalna slika v atiki prikazuje škofa sv. Urha. Na mizi je slika Smrt sv. Uršule, delo Ivana Groharja iz leta 1901.
Oltar je posvečen sv. Ani, Marijini materi, ki je priprošnjica za srečno poroko, srečen zakon, za obdarjenost z otroki, za srečen porod in zavetnica mater, vdov, gospodinj, delavk ter mnogih drugih. God ima 26. julija. Na Slovenskem ji je posvečenih nad sedemdeset cerkva, imamo pa tudi več njenih božjih poti.
Sv. Marija Magdalena ima god 22. julija. Ime Magdalena izhaja iz mesta Magdala na zahodni obali Genezareškega jezera, od koder je prišla. Bila je prva žena, ki je spremljala Jezusa in mu služila. Je zavetnica magdalenk, žena, spokornic, učencev, študentov in mnogih drugih. Mučenka sv. Katarina Aleksandrijska, ki goduje 25. novembra, sodi med najpogosteje upodobljene svetnice. Rojena je bila v 3. stoletju v Aleksandriji, kjer je okoli leta 306 tudi umrla. Je zavetnica mnogih, na primer deklet in zakonskih žena, učiteljev, študentov in učencev, teologov, univerz in knjižnic, tiskarjev. Je priprošnjica v stiski.
Ali veste, da je slika sv. Urha spomin na patrocinij prejšnjega oltarja oz. kapele? Oltar, ki ga je posvetil škof Tomaž Hren leta 1625 v čast svetih spoznavalcev, je bila namreč ustanova Johannesa Ulricha (Urha) de Cromlouiae et Eggenberga. Ustanovnik je bil v tej kapeli tudi pokopan. V oltarju je bila slika njegovega patrona, sv. Urha, in v virih se je ta oltar večkrat imenoval kar oltar sv. Urha. Leta 1720 pa se je neki ženski, ki je hotela v spovednico pri oltarju, udrl tlak nad kripto. Dokler ga niso popravili, je bila bakrena krsta kneza Urha Eggenberškega shranjena na stopnicah v tedanji zvonik, njegovo srce v srebrni kapsuli pa so hranili v zakristiji. Leta 1724 so kripto popravili in vanjo postavili nov, današnji oltar sv. Ane.
Oltar Marijinega vnebovzetja
Oltar Marijinega vnebovzetja, ki stoji v prvi kapeli levo od glavnega oltarja, je po svoji arhitekturi par oltarju sv. Ignacija Lojolskega v prvi kapeli na desni strani cerkve. Dokaj umirjeno oltarno arhitekturo iz svetlejšega rožnatega marmorja s parom stebrov na vsaki strani oltarne niše krasita dva celopostavna kipa Marijinih staršev (godujeta 26. julija). Na levi strani vidimo Joahima, na desni sv. Ano. Kipa je leta 1720 izklesal beneški kipar Jacopo Contieri. V atiki je skupina Marijinega kronanja, ki velja za delo Francesca Robbe. Oltarno sliko »Marijino vnebovzetje« je leta 1822 naslikal Matej Langus. (op. ur.: Prav zdaj, v decembru 2006, so med obnovo prišli do novih podatkov o sliki .)
Dogodek Marijinega vnebovzetja (15. avgust) je v umetnosti predstavljen vsaj na dva osnovna načina. Pri prvi različici, ki jo imenujemo »Marijino vnebovzetje«, vidimo v spodnjem delu kompozicije prazen sarkofag, okoli katerega so zbrani apostoli, ki jih včasih spremljajo še druge osebe, v zgornjem delu kompozicije pa Marijo, ki jo angeli nosijo v nebo. Druga različica, imenovana »Vnebovzeta«, kaže Marijo samo z angeli. Pri tem ne gre za krčenje osnovnega motiva ampak za vprašanje, s katerim so se naročniki srečevali že v obdobju protireformacije, namreč, ali so apostoli sploh bili priče Marijinemu vnebovzetju. Kot vidimo na šentjakobski sliki, se je Langus odločil za drugo različico upodobitve Marijinega vnebovzetja, saj Marijo obdajajo le angeli.
Ali veste, da so oltar Marijinega vnebovzetja zgradili v dobrih dveh mesecih leta 1721? 9. septembra 1721 so podrli stari oltar Marijinega vnebovzetja, tri dni kasneje so močvirna tla utrdili z jelševimi piloti, pet dni kasneje so na njih pozidali temelje za oltar, dan kasneje je bila zgrajena menza oltarja. 15. novembra, za obletnico posvetitve cerkve, je bil novi, današnji oltar popolnoma dokončan.
Oltar svetega Frančiška Ksaverja v Ksaverjevi kapeli
Oltar sv. Frančiška Ksaverja stoji v kapeli z istim imenom, ki je prizidana na severni strani cerkve, levo od glavnega oltarja. Tako kot kapela sama je tudi oltar gotovo še en baročen biser v župnijski cerkvi sv. Jakoba. Naročil ga je bil Carolus Enders, rektor ljubljanskega jezuitskega kolegija. Franc Grumnik, ljubljanski kamnosek, je izdelal oltarno arhitekturo, štirje kiparji iz Benetk in Padove so ga izdelovali kar trinajst let: med letoma 1709 in 1710 je bil izklesan oltarni nastavek, v letih 1709 do 1710 in 1720 do 1722 pa so bili nanj postavljeni vsi marmornati kipi.
Namesto stebriščnega nastavka je pred nami razgibana oltarna arhitektura iz črnega kamna, ki ga dopolnjuje barvna inkrustacija in več kot deset belih marmornatih kipov. Ob glavni oltarni sliki namesto stebrov stojita elegantna celopostavna kipa dveh angelov - seraf in kerub, ki sta pripisana beneškemu kiparju Paulu Groppeliju (1709-1710). Atika je usločena in brez poudarjene grede. Ponosen in »glasen« angel s trobento, ki ga vidimo na vrhu, je delo Padovančana Angela Puttija (na oltar postavljen 1720). Podstavek oltarja z odprto menzo, v kateri leži kip sv. Frančiška Ksaverja (delo Matthiasa Hendrichxa, 1709), je širok in zaobjema prostor pred seboj. Na skrajni levi in desni strani oltarja stojita še »bela kraljica« in »črni kralj«, ki ju je poleg drugih manjših kipov na tem oltarju izklesal bene-ški kipar Jacopo Contieri (1720).
Kamnosek Grumnik se je leta 1709 v pogodbi obvezal, »da bo preskrbel vse kipe za oltar sv. Ksaverja, tj. dva po sedem čevljev visoka, od katerih bo eden predstavljal serafa, drugi keruba, dva manjša angela z Jezusovim imenom in še dva manjša, ki bosta kukala izza marmornatega stranskega zastora; potem célo ime Jezusovo z glorijo in oblaki - vse to iz lepega belega genovskega marmorja, prav tako tudi dva oltarna zastora iz rdečega veronskega marmorja, na lastne stroške in riziko jih bo pripeljal iz Benetk in poskrbel bo, da bo vse narejeno po danih napotkih in kot kaže načrt, kar najbolj umetniško in najlepše. Razen tega, kar bo narejeno v Benetkah, bo vse drugo za oltar po načrtu naredil tukaj sam iz različnega dobrega marmor-ja, tako da bodo kapiteli lepo izklesani iz genovskega marmorja. Kar se tiče podobe sv. Ksaverja, mora narediti 'totum cor' iz naj-lepšega rdečega veronskega marmorja in tako poglobljen, kolikor bo mogoče, da bo cela Ksaverjeva podoba stala bolj znotraj in da bo dobro vidna. Kamnosek se je obvezal, da bo cel oltar postavil na lastne stroške in plačal ostali material in delavce. Nazadnje se je obvezal, da bo vse v Benetkah za ta oltar narejene kipe in druge omenjene dele - in tudi vse, kar se tiče njegovega lastnega dela - po risbi in danem napotku naredil celo mnogo bolje in lepše od naročenega in da bo dodal tudi - če ne bo predrago - kaj boljšega, kar bo sodil, da doprinaša k večji lepoti oltarja. Rektor pa se je obvezal, da bo plačal gospodu Grumniku, ko bo to delo - in kipi - po pogodbi dokončano kolikor mogoče umetniško in marljivo, 1000 gld. nemške veljave za njegov trud in skrb" .
Ali veste, da nežna »bela kraljica« predstavlja personifikacijo Evrope, »od koder izvira čudežna luč evangelija«, markanten »črni kralj« pa personifikacijo Afrike, ki to luč hvaležno sprejema«? Sv. Frančišek Ksaver (1506-1552) je bil nekdaj zelo priljubljen svetnik, v njegovo čast so bile razširjene posebne pobožnosti, ki se jih je pri sv. Jakobu udeleževalo mnogo vernikov. Drugo leto bomo praznovali 500 letnico rojstva tega velikega jezuita in misijonarja.
Kapela svetega Frančiška Ksaverja
Kapela sv. Frančiška Ksaverja je bila sezidana med letoma 1667 in 1670. Visoko, centralno zasnovano kapelo krasi izjemno bogata štukatura (delo lombardskih umetnikov, omenjana od leta 1669), monumentalen kamnit oltar ljubljanske kamnoseške delavnice Franca Grumnika z več kot desetimi celopostavnimi marmornatimi kipi italijanskih baročnih kiparjev (1709-1720), šest velikih oljnih slik s prizori iz svetnikovega življenja (1726) in oltarna slika »Apoteoza sv. Frančiška Ksaverja (Pavel Künl, sredina 19. stoletja).
Zaradi vidnih in nevarnih poškodb na oltarju, na štukaturah in platnih bi jo bilo nujno potrebno obnoviti. Morda je za začetek konservatorsko-restavratorskih del pravi čas ravno sedaj, ko praznujemo 500. obletnico rojstva sv. Frančiška Ksaverja (1506-1552).
Osmerokotno kapelo, ki je prizidana na severni strani cerkve sv. Jakoba, prekriva osemlistna kupola s svetlobnico. Ostenje kapele je s štukaturo členjeno v dve nadstropji. Bogastvo motivov in dekorativni učinek dosežeta vrh v svetlobnem nadstropju. 
Na pasovih pod venčnim zidcem je aplicirana izrazito ploskovita akantova ornamentika. Stičišča obočnih pol v kupolnem delu so poudarjena z lizenastimi pasovi. Na obočnih polah vidimo razvlečene kartušaste okvirje, školjke in motiv mehkega zavojčevja v več velikostih, ki dopolnjuje hrustančaste oblike. Med dekoracijo se pojavlja tudi ušesasti ornament, ki se je v štukaturi uveljavil šele v 60. letih 17. stoletja, izvira pa iz italijanskega manierizma. Bogato celoto dopolnjuje osem celopostavnih kariatid v svetlobnem nadstropju. Oblikovanje kupolnega dela kapele sodi med tradicionalne motive lombardskih štukaterjev. Paralela dekoraciji Ksaverjeve kapele je dekoracija kupole frančiškanske cerkve v kraju Krosno na Poljskem, iz leta 1674. Ureditev ostenja jezuitske Frančiškove kapele je bila načrtovana po ustaljenih vzorcih, ki so bili pogosti v opusu Diega Carlonea in njegove delavnice ter njegovih posnemovalcev.
Ali veste, da je Ksaverjeva kapela po arhitekturni zasnovi podobna centralno zasnovani cerkvi v Novi Štifti pri Sodražici, s svojo baročno opremo pa skupaj s šentjakobsko cerkvijo sodi v sam vrh beneškega kiparstva na Kranjskem?
Arhitektura cerkve svetega Jakoba
Ko so jezuiti leta 1597 prišli v Ljubljano, da bi pomagali pri rekatolizaciji dežele, je bilo potrebno poiskati prostor za njihov samostan. S pomočjo Tomaža Hrena, ki je bil tedaj še stolni dekan, so pridobili znotraj mestnega obzidja prostor, na katerem je prvotno stal avguštinski samostan, po letu 1555 pa cesarska ubožnica pri sv. Jakobu. Jezuiti so z obnovo obstoječe cerkve, ki je imela prezbiterij obokan s poznogotskim obokom, in z gradnjo samostana pričeli leta 1598. Do leta 1603 so popravili cerkev in nadzidali nekdanji avguštinski samostan. Z nakupom vrste hiš pred samostanom so pridobili prostor za razširitev proti zahodu in tam zaradi potreb zgradili novi del samostana.
Leta 1613 so pričeli s povečavo cerkve. Največja novost pri teh posegih je bila postavitev notranjih opornikov v obliki delilnih sten, s katerimi so pridobili dve vrsti kapel in s tem prostor za številne dodatne oltarje. Ta tipološka sprememba je bila na začetku 17. stoletja že razširjena v vsem obalpskem prostoru, za Ljubljano in Kranjsko pa je bila vsekakor novost. Trideset let kasneje so jo v Ljubljani še dosledneje izvedli avguštinci, ko so zidali današnjo frančiškansko cerkev.
Ob koncu 17. stoletja je cerkev sv. Jakoba poškodoval potres, zato so se jezuiti odločili, da jo popravijo in posodobijo. Tedaj so dvignili zunanje zidove ladje in tako pridobili prostor za empore. Cerkveni strop v ladji in prezbiteriju so zamenjali z banjastim obokom. Verjetno so tedaj zaobljili gotski poligonalni zaključek prezbiterija. Notranjost cerkve so okrasili s štukom in jo poslikali (uničeno v požaru leta 1774). 
Ponosni so bili tudi na novo fasado (delno spremenjena po potresu 1895. leta) s še danes ohranjenim kamnitim portalom (1701, leto prenove).
Ali veste, da sta prenova jezuitske redovne cerkve in gradnja nove ljubljanske stolnice na začetku 18. stoletja naznanili začetek velike baročne prenove celega mesta?
Osnovna literatura:
Damjan PRELOVŠEK, Cerkev svetega Jakoba v Ljubljani, Ljubljana 1985;
Blaž RESMAN, Šentjakobska cerkev v 18. stoletju. Jezuitski kolegij v Ljubljani (1597-1773). Zbornik razprav, Ljubljana 1998, str. 189-228;
Matej KLEMENČIČ, Francesco Robba in beneško baročno kiparstvo v Ljubljani, Ljubljana 1998;
Ana Lavrič in Blaž Resman, Oltar sv. Frančiška Ksaverja pri ljubljanskih jezuitih – nova dognanja, Redovništvo na Slovenskem, 3. Jezuiti na Slovenskem, Ljubljana 1992, 119-135;
Barbara JAKI MOZETIČ, Vtis obilja: Štukatura 17. stoletja v Sloveniji, Ljubljana 1995;
Nataša POLAJNAR FRELIH, Baročni črni oltarji ljubljanskih kamnoseških delavnic, Stična 2001;
O ikonologiji slovenske marijanske umetnosti glej:
Lev MENAŠE, Marija v slovenski umetnosti, Celje 1994.