V soboto, 8. aprila 2017, ob 19. 30, Vokalna skupina Aurora v naši cerkvi pripravlja Pergolesijev Stabat Mater.

Gre za eno najlepših uglasbitev Slednice Mati žalostna je stala, ki opisuje Marijino bolečino, ko je stala pod križem.

Program:

Giovanni Battista Pergolesi (1710 - 1736):

STABAT MATER

1. Stabat mater dolorosa (à due) / Mati žalostna je stala

2. Cujus animam gementem (canto solo) / V žalost zatopljena

3. O quam tristis et afflicta (à due) / O, kaj žalosti prestati

4. Quae moerebat et dolebat (alto solo) / V žalosti zdihuje bleda

5. Quis est homo (à due) / Komu potok solz ne lije

6. Vidit suum dulcem natum (canto solo) / V sina le pogled upira

7. Eja mater fons amoris (alto solo) / Mati, vir ljubezni prave

8. Fac, ut ardeat cor meum (à due) / Daj, da bo srce se vnelo

9. Sancta mater, istud agas (à due) / Sveta mater, to te prosim

10. Fac ut portem Christi mortem (alto solo) / Daj mi, da bom vse življenje

11. Inflammatus et accensus (à due) / Ti pa varuj, Mati ljuba

12. Quando corpus morietur (à due) / Ko pa smrt telo mi vzame

Christina Thaler, sopran

Klementina Savnik, alt

Monika Ivančev, Mario Dimitrov, violina

Ana Glišić, viola

Ivan Šoštarič, violončelo

Blaž Zupan, kontrabas

Tilen Bajec, continuo

Janja Dragan Gombač, dirigentka

Več o Stabat Mater

Slednica Mati žalostna je stala opisuje Marijino bolečino, ko je stala pod križem. Dogodek na kratko opiše evangelist Janez: »Poleg Jezusovega križa pa so stale njegova mati in sestra njegove matere, Marija Klopajeva in Marija Magdalena. Ko je Jezus videl mater in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, je rekel materi: 'Žena, glej tvoj sin!' Potem je rekel učencu: 'Glej, tvoja mati!' In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi.« (Jn 19, 25-27)

Pesem, ki je po slogu sodeč verjetno nastala v 13. stoletju, ima svoje korenine v italijanskih hvalnicah (laudi) ter v frančiškanski in marijanski pobožnosti. Zato nekateri zgodovinarji menijo, da jo je zložil Jacopone da Todi, drugi pa sv. Bonaventura, oba iz reda sv. Frančiška. V začetku je bila to zasebna molitev, šele leta 1417 je prišla v brevir iz Arezza. V uradni Rimski misal pa je bila prevzeta hkrati s praznikom Žalostne Matere Božje leta 1727.

Pesem slednica je prevedena v skoraj vse jezike, in sicer v isti pesemski obliki, da jo je mogoče peti na izvirno gregorijansko melodijo. Veliki skladatelji vseh obdobij pa so skušali v glasbo preliti bogato in čustveno razgibano srednjeveško besedilo.

Pergolesijev Stabat Mater je ena najlepših uglasbitev tega srednjeveškega besedila. Pretresljiva je zgodba, kako je skladba nastala. Leta 1734 je Pergolesi od Bratovščine Matere Božje iz Neaplja sprejel naročilo, naj besedilo uglasbi v kantato, ki naj bi bila vredno nadomestilo že nekoliko obrabljene skladbe Alessandra Scarlattija. Vnaprej je dobil deset dukatov. Takoj se je spravil k delu, vendar ga je moral prekiniti, ker je hotel najprej napisati opero Olimpiada na Metastasijevo besedilo, s katero je želel pridobiti naklonjenost rimskega občinstva. Vendar je doživel globoko razočaranje. Rimljani niso imeli smisla za njegov slog in opera je propadla. Pergolesija, ki ga je napadla tuberkuloza, je neuspeh tako potrl, da se je njegovo zdravje hitro slabšalo. Ne glede na to je neutrudno dalje komponiral. Ko ga je njegov učitelj Feo obiskal v Pozzuoliju, je bil zaskrbljen nad njegovim videzom. Rotil ga je, naj neha delati in skrbi za zdravje. Pergolesi je vedel, da je njegov konec blizu, zato je hotel končati delo, za katero je bil plačan. Ko ga je Feo 16. marca 1736 ponovno obiskal, ga je našel umirajočega, na mizi pa je ležala končana partitura. Pergolesi je umrl še istega dne, star komaj 26 let.

Pergolesi je za časa svojega kratkega življenja doživel le skromen uspeh, dvajset let po njegovi smrti pa je njegovo delo doživelo izredno spremembo: Pergolesi je postal najbolj publiciran skladatelj osemnajstega stoletja. Pergolesijevo slavo je povzročila njegova opera La serva padrona (Služkinja gospodarica), katero je iz njegovega rodnega Neaplja po celi Evropi ponesla skupina potujočih igralcev. Popularnost opere pa je sredi stoletja prehitela Pergolesijeva uglasbitev Stabat Mater. Prvič je bila izdana v Londonu 1749 in postala najpogosteje izdana skladba v osemnajstem stoletju. Doživela je tudi več obdelav, med drugimi jo je v svojem času priredil tudi J. S. Bach pod naslovom Tilge, Höchster, meine Sünden.

Zdi se, da je Pergolesijev harmonski jezik na trenutke pred njegovo dobo, izredno kromatični prijemi pa eni zgodnejših primerov grenko-sladkih tonov izrazite senzibilnosti v sakralni glasbi. Kljub temačnemu tekstu, delo vsebuje nekaj izrazito operne glasbe, kot na primer živahen »Quae moerebat« (s sinkopirano spremljavo v godalih), poskočne sinkope v »Inflammatus et accensus« in izrazito fugiran Alla breve v »Fac ut ardeat«. Toda večinoma Pergolesi ohranja vzdušje ponižnosti in molitve, z izrazito nežnimi melodijami.