dr. Iva Mikl Curk

Okolje, ki v njem živi farno občestvo sv. Jakoba v Ljubljani, obsega tudi zelo bogato kulturno in zgodovinsko dediščino, saj hrani mnogo materialnih dokumentov preteklega dogajanja, ki imajo spomeniško vrednost. Ta dediščina je obveznost in naloga, a tudi pomembna vzpodbuda za kulturno in duhovno rast občestva in posameznika.

Ozemlje naše fare obsega vzhodni del mestnega jedra Ljubljane in njegovo karlovško predmestje.

Ob robu srednjeveškega tržnega prostora ob prastari pomembni poti na vzhod, v naselju grajskih podložnikov je na zemljišču domnevnega starokrščanskega ali sploh posvečenega spomina (zanesljivo na prostoru vzhodnega grobišča rimskodobnega mesta) zrasla v času spannheimskega gospodovanja, najbrž v 12. stoletju, cerkev apostola Jakoba. Cerkev je nastala torej kot lastniško svetišče. V 15.stol. so se k cerkvi znotraj obzidja zaradi turške nevarnosti preselili avguštinci, ki so začeli cerkev povečevati. Manjši starejši cerkveni ladji so dodali velik prezbiterij v gotskem slogu, a z deli iz nam neznanega vzroka niso nadaljevali. Zastoj je nastal skoro gotovo tudi zaradi reformacije. Pri cerkvi sv. Jakoba in v njeni bližini je potem nekaj časa bivalo in delovalo več protestantskih predikantov, ki jih je bilo v celem mestu vsaj pet.

Obdobje katoliške verske obnove je zaznamoval prihod jezuitov l. 1597, cerkev sv. Jakoba z okolico pa še prav posebej. Po kratkem upravljanju stavbe v bližini sedanjega Vodnikovega trga so jezuiti prevzeli cerkev sv. Jakoba, pripadajočo stavbo in nekaj zemljišča ob njej, še več so ga postopno dokupovali in naleteli večkrat na odkrit odpor sosedov, mnogih še skritih podpornikov luteranstva. Postopno so izgradili kolegij, v katerem se je šolalo tudi več sto gojencev. Jezuitski kolegij velja za začetnika višjega šolstva pri nas. Pouk je skladno s časom in potrebami Družbe Jezusove v pripravljalni šoli - gimnaziji obsegal tri stopnje: gramatiko, humaniteto in retoriko, nato pa študij filozofije (uveden 1704) in teologije; a poslednji v Ljubljani ni bil popoln. V gimnaziji je bil poudarek na latinščini in latinskih besedilih raznih, tudi antičnih avtorjev, verska vzgoja je bila vgrajena v internatsko življenje. Matematika in fizika sta postali l. 1705 del filozofskih študij, zaradi zanimanja in nagnjenj posameznih pedagogov (npr. po letu 1768 Gabriel Gruber) tudi na visokem nivoju. Med učitelji srečamo več pomembnih osebnosti, pomembnih tudi za slovensko literaturo, in skladatelja Janeza Krstnika Dolarja (1620-1673). Pomembne osebnosti so bile prav tako med gojenci (npr. poznejši škof Tomaž Hren ali matematik Jurij Vega). Gledališke igre so bile važen del vzgoje, javni nastopi pa koristni tudi za stike kolegija z mestom. Igre, ki so zajemale snov iz svetega pisma, iz življenja svetnikov, iz klasične antike, iz zgodovine in celo iz sodobnosti, so bile zvečine še v latinščini in po svojem slogu izrazito baročne. Te prireditve, ki so spremljale praznovanja, štejemo za začetek gledališča v Ljubljani. Redovniki so, poleg dela v kolegiju, z obsežnim sporedom pridig nagovarjali tako meščane kot okoličane, mnogo spovedovali, si posebej prizadevali za spreobrnitev luterancev, spremljali versko življenje tujcev v mestu, s posebnimi molitvami pa celo zdravili (npr. pomoč ob težkih porodih, ob nočnih morah). Postavili so tudi prve jaslice v Ljubljani. Cerkev so postopno izgradili v enega najpomembnejših umetnostnih spomenikov na Slovenskem, ki je zlasti spomenik zrelega ljubljanskega baroka. Pri cerkvi je bilo občasno tudi pokopališče, v kripti pod prezbiterijem in v cerkvi je pokopanih več vplivnih osebnosti iz političnega in kulturnega življenja v času delovanja kolegija, tako npr. članov Valvasorjeve družine in osebnosti, ki so si pridobile zasluge v Akademiji operozov, znanstvenem društvu iz let 1693-1701. L. 1773 je bil ukinjen jezuitski red in šola, poslej samo srednja, torej javni licej, preseljena iz kolegija. Zapuščena stavba je l. 1774 ob velikem požaru cele okolice pogorela. Poškodovani sta bili tudi obe cerkvi, cerkev sv. Jakoba je ostala nekaj časa celo razkrita. V tem času je izginilo več umetnin. Okoličani so cerkev potem vendar začeli obnavljati in leta 1785 je postala farna cerkev nove župnije.

Iz časa francoske okupacije, ko je bila Ljubljana glavno mesto ilirskih provinc (1809 - 1813), je ohranjen podatek, da je bil eden od dveh velikih Robbovih angelov odbran za transport umetnin v pariški Louvre, a namera k sreči ni bila uresničena. V 40.tih letih 19. stol. je nato nastopila znova velika obnova verskega življenja. Pri obeh obnovljenih cerkvah je bilo uvedenih več proščenj s procesijami, delovale so razne bratovščine. Zanimivo je, da je potres l. 1895 močno prizadel in cerkev sv. Jakoba in okolne hiše, cerkev sv. Florijana pa ni bila poškodovana. Pri obnovi je bilo treba farni cerkvi odstraniti zvonika na pročelju. Po načrtih J. Jeblingerja je dobila cerkev svoj sedanji, v Ljubljani najvišji zvonik, historicistično zunanjščino ter l. 1897 relief Ivana Zajca "Spremenjenje na gori Tabor" na pročelju. Tedaj zgrajeno novo župnišče je načrtoval Maks Fabiani.

V času med obema vojnama je načrt za novo ureditev okolice obeh cerkva razvil Jože Plečnik tudi s tem, da je na prostor nekdanjega kolegija postavil Marijin steber. Ta povzema misel stebra, ki je - postavljen l.1682 po načrtu J. V. Valvasorja - krasil trg pred glavnim cerkvenim vhodom. V 60 tih letih 20. stol. so, ko so posodobili Karlovško cesto, prebili obok v Rožni ulici, da so tako ohranili mrežo stare pozidave.

Grajska pobočja nad Gornjim trgom so bila poseljena že v prazgodovini, na grajskem prostoru pa je verjetno utrdbico iz rimske dobe zanesljivo nasledila zgodnjesrednjeveška postojanka že v 10. stoletju. Sedanji grad je bil delno prezidan, delno pa na novo zgrajen kot deželnoknežja utrdba v 15. stoletju. Njene stavbe in stolpe so povezali v enotno sestavo v drugi pol. 16. stoletja in v obrambni sistem vključili tudi druge dele grajskega griča. V napoleonskih vojnah v začetku 19. stol. so bile te naprave še enkrat ponekod povečane, drugje pa odstranjene. Namesto stolpa piskačev, ki so ga l. 1813 podrli Francozi, so l. 1848 sezidali veliki stolp (prezidan l. 1982), ki je postal spoznavno znamenje Ljubljane. Del grajske utrdbe je že vsaj od l. 1489 tudi kapela sv. Jurija, danes podružnica naše farne cerkve. Grajska stavba in grajski grič so bili še večkrat preurejeni (tako je nastal Grajski drevored na strmini mestnega obzidja, Plečnik je domiselno uredil Šance, sedanji projekti so delo Eda Ravnikarja, Majde Kregar in Mihe Kerina).

Na Gornjem trgu stoji v neposredni bližini župne cerkve cerkev sv. Florijana. Cerkev so zaobljubili ob velikem požaru v tem delu mesta leta 1660, 1672 so jo začeli graditi, l. 1680 je bila pa v glavnem dograjena z darovi meščanov in mestnih ustanov. Ob nevarnostiih in epidemijah so vodile k sv. Florijanu procesije iz stolnice, tudi sicer je bila cerkev pod jurisdikcijo stolniškega župnika. Ne vemo pa kdaj po ustanovitvi župnije sv. Jakoba leta 1785 je prešla k njej kot podružnica. Od leta 1693 je postala glavna privlačnost cerkve sv. Florijana čaščenje Žalostne matere božje. Cerkev je bila v 19. stol. skupaj s sosednjo hišo po obnovi reda dodeljena jezuitom. Tu so bivali in delovali med leti 1887 in 1897, ko so se odselili na Poljane.

Na ozemlju fare sv. Jakoba je še vrsta spomeniških dokumentov iz slovenske politične in kulturne zgodovine. O dogajanju priča po eni strani več najstarejših ljubljanskih hiš ob Gornjem trgu, ostanki razmejitve med prvotno ločenimi mestnimi deli - Tranče in prvotne mestne hiše (Stari trg 2), nekaj odličnih palač (Erbergova St. trg 9, hiša Lili Novy St. trg 11, Stiški dvorec, Gruberjeva palača) na Starem in Levstikovem trgu, več spominskih napisov. Gruberjev prekop sodi med pomembne tehnične dosežke svojega časa (spominska piramida z napisom), stavbe ob Karlovški cesti pričajo o začetkih industrije (Wasserjeva keramična manufaktura, Samassove livarne). Dokaz žalostnih poglavij iz zgodovine so ostanki tkim. kaznilniške faze preureditve gradu (19. stol.), strelišče ob Dolenjski cesti (dolgo govor le o italijanskem streljanju prvih talcev v 2. svet.vojni, ne pa o ustreljenih političnih obsojencih v teku prve in po drugi svetovni vojni), l. 1945 uničeno osrednje domobransko spominsko območje s pokopališčem padlih domobrancev na Orlovem vrhu na Gradu (začeto l. 1944) in spomenik okupatorjevim žrtvam, partizanom in internirancem na Prulah. Tu so nadalje živeli in delovali krajšo ali daljšo dobo mnogi pomembni ljudje. Ob Francetu Prešernu za primer poimensko omenjamo le likovnika Francesca Robbo ali Matevža Langusa (vsi trije v Rožni ulici), igralca Janeza Cesarja, akademika Viktorja Korošca in univ. prof. Frana Grivca (na Prulah). O predelu in njegovih ljudeh govore naposled tudi literarna dela, v zadnjih desetletjih dela Lojzeta Kovačiča, Zorka Prinčiča ali Jožeta Hudečka.

O verskem življenju pričajo, poleg treh omenjenih cerkvenih objektov (in vidnih temeljev četrtega- baročne, po velikem požaru konec 18. stol. odstranjene cerkvice sv. Rozalije na Osojah na grajskem pobočju), še odlična kapela v Gruberjevi palači (poslikal Martin Johann Kremser Schmidt), zasebna spominska kapelica iz leta 1911 pod Šancami na Gradu ali posamezni drobci kot je npr. relief sv. Krištofa na zidu hiše Stari trg 1.

Posebej je vredno omembe bogastvo umetnostne dediščine v cerkvah.

Cerkev sv. Jakoba: Od gotske cerkve je poleg prezbiterija ohranjen še relief sv. Ane. Gotsko cerkev so 1613-15 po italijanskih vzorih prezidali v baročno stavbo, ki je bila prvi primer dvoranske cerkve s stranskimi kapelami v Ljubljani. V letih 1667-70 so ji prizidali kapelo sv. Frančiška Ksaverija, katere prostor soustvarja bogata štukatura. Marmornati oltarji, večinoma iz 1. četrtine 18. stol., pomenijo vrh ljubljanskega baročnega kiparstva: tabernakeljski veliki oltar je delo F. Robbe (1728-32), na 8 stranskih oltarjih, posvečenih v skladu s cilji vzgoje v kolegiju in s krajevnim izročilom Sv. Ignaciju, sv. Janezu Nepomuku, sv. Jožefu, Križanemu, Marijinemu vnebovzetju, sv. Ani, angelom varuhom in Sočutni, pripisanih delavnici Luke Misleja in Mihaela Kuše so kipi beneških kiparjev. Na oltarju F. Ksaverija, ki ga je naredil Franc Grumnik, so kipi Angela Pozza ali Puttija, na ostalih oltarjih pa tudi P. in G. Gropellija, J. Contierija, F. Robbe in F. Rottmanna. Ti beneški in padovanski kiparji so naš prostor odprli sodobnim likovnim tokovom, Francesco Robba še posebej. Slike so dela N. Bambinija, B. Liberija, F.K. Remba (Smrt sv. Jožefa), M. Langusa (Vnebovzetje Device Marije), P. Kuenla idr. Velika oltarna podoba sv. Jakoba je delo avstrijskega slikarja Auerbacha. Oltarno fresko je naslikal 1869 J. Wolf, freske v medaljonih na stropu pa 1886 Jurij Šubic.

Gotska kapela sv. Jurija na Gradu, ki so jo v 16. stol. nadzidali, l. 1660 na novo obokali, nosi od l. 1742 poslikavo z grbi deželnih glavarjev. To so že 1747 obnavljali, temeljito pa v 90 tih letih 20. stoletja. Več o cerkvi.

Cerkev sv. Florijana je sicer rezultat daljšega stavbnega razvoja, a je poenotena s fasado iz 18. stoletja. Na pročelju sta kipa Karla Boromejskega in cesarja Karla VI, verjetno iz Robbove delavnice in prenešena z nekdanjih mestnih vrat na Dvornem trgu. Z Levstikovega trga so leta 1862 sem prestavili vodnjak kamnoseka Gornika ali Grumnika iz leta 1729. V nekdanjem glavnem vhodu je pa pomembna kompozicija sv. Janeza Nepomuka s kipom Francesca Robbe iz kapelice pri črnuškem mostu (l.1727). Na sedanje mesto ga je dal vgraditi v teku obnovitvenih del okolice J. Plečnik l. 1933.
Notranja oprema je iz 18. stoletja. Oltarja iz temnih marmorov sta iz delavnice kamnoseka Mihaela Kuše iz začetka 18. stol., oltar v kapeli trpečega Kristusa je iz štukalustra iz l. 1743, glavni oltar je bil pa dopolnjen v 19. stol. V njem je oljna slika Andreja Herrleina (1738-1817). Milostna podoba Žalostne matere božje (tipa La soledad) na marmornem oltarju v levi kapeli je pa delo Tomaža Kundiška iz leta 1704. Več o cerkvi.

Viri:
Enciklopedija Slovenije MK Ljubljana, 1987...,
Krajevni leksikon DZS 1968...,
Breda Mihelič, Vodnik po Ljubljani 1994,
Lojze Kovačič DJ, Cerkev sv. Florijana v Ljubljani 1996
in drugi