Umetnine
Glavni oltar
V oltarnem nastavku je oljna slika Andreja Herrleina (1738-1817), ki na tradicionalen način predstavlja sv. Florijana. Delo je podpisano in
datirano z letom 1786.
Oltarni nastavek je lesen in je iz časa nastanka Herrleinove slike. Bil pa je v 19. stoletju dvignjen, dodan mu je bil tabernakelj in
tako je oltar dobil nenavadno visok nastavek. Ob tem povišanju pa je bila oltarna celota na novo poslikana. Ob straneh sta skulpturi
apostolskih prvakov sv. Petra in Pavla, v atiki pa je kiparska skupina Sv. Trojice z angelom ob strani.
Kundiškova slika Žalostne Matere Božje je najprej visela na steni ob glavnem oltarju. Po čudežnem dogodku 8. maja 1693, ko je pred milostno
podobo spregledal slepi Lenart, so sliko obesili na steno pod korom. Ko so leta 1704. postavili v desni kapeli oltar, so sliko preselili tja.
Iz te kapele so milostno podobo preselili na glavni oltar. Tačas je na oltarju v desni kapeli zavzemala njeno mesto Herrleinova slika sv.
Rozalije, ki je danes v župnišču. Kundiškovo podobo so leta 1925 po obnovitvi notranjosti cerkve preselili iz glavnega oltarja na oltar v
desni kapeli, kjer je bila prvotno. Na prvotnem mestu je prišla milosta podoba Žalostne Matere Božje zopet do veljave.
Desna kapela Žalostne Matere Božje
Napis na predeli se glasi: Žalostna in slavljena Božja porodnica posreduj za nas. Oltar, na katerem prevladujejo črni marmorji, je
kamnoseško delo iz delavniškega nasledstva ljubljanskega kamnoseka Mihaela Kuše (u. 1699). Plemiški grb dobrotnikov, ki so dali postaviti
oltar, je ohranjen v njegovem zgornjem delu. Za oltar so prispevali tudi drugi dobrotniki.
Na oltarju je znamenita Kundiškova slika Žalostne Matere Božje. Okvir slike je pasarsko delo iz 18. stol.
V atiki je oljna slika: Putta pridržujeta Veronikin prt, delo je morda iz časa nastanka oltarja.
Kundiškova slika je značilna varianta španskega tipa, imenovanega "la Soledad." Marija je upodobljena v doprsnem izrezu in s krčevito
sklenjenimi rokami; sklonjeno glavo ji pokriva črna oglavnica, v prsi ima zaboden meč, glavo ji obdaja sij, za njo sta pred nevtralno
ozadje postavljena križ in steber, na parapetu pred njo leži orodje Kristusovega trpljenja. Slikar se je zgledoval pri eni tistih
španskih podob, ki so prišle k nam v času protireformacije in so pustile prve sledove že pred nastankom Kundiškove slike.
V desni kapeli je lesen kip sv. Antona Padovanskega, ki je delo frančiškanske rezbarske delavnice iz 1. polovice 18. stoletja.
Prvotno je kip stal na Čevljarskem mostu. V cerkev sv. Florijana so ga prenesli leta 1841, po obnovi cerkve leta 1925 stoji v kapeli
Žalostne Matere Božje.
Leva kapela trpečega Jezusa
V atiki je napis: Ranjenemu Kristusu, možu bolečin, vašemu kralju v škrlatu (1743). Oltar je izdelan v štukolustru, kar pomeni,
da je lesen in prevlečen z barvnim mavcem, s čimer ustvarja vtis kamnite celote. Ob njem so častili v baroku razširjeno pobožnost
ranjenega Jezusovega levega ramena. Češčenje podob Žalostne Matere Božje in trpečega Jezusa potrjujejo po njih nastale podobe
za zasebno pobožnost.
Na menzi sta kamnita kipa sv. Boštjana in sv. Roka. Do potresa leta 1895 sta krasila portal hiše v Rožni ulici, kjer je v prvi polovici
18. stoletja živel in deloval Luka Mislej, kasneje pa njegov zet Francesco Robba. Po potresu 1895 so jo morali podreti.
Takrat sta bila kipa prenesena v cerkev sv. Florijana.
Stranski desni oltar
Stranski desni oltar je prislojen na desno stran slavoločne stene. Na predeli oltarja piše:
Andrej Reven, meščan in pek in žena Ana, Ljubljančana, sta poskrbela, da se napravi ta oltar dobrotnim srednikom Božjim (1691).
V atiki je slika sv. Ane z Marijo in Jezusom. V oltarnem nastavku bi pričakovali sliko sv. Andreja (zavetnika donatorja).
Nekoč je bila v oltarni niši slika sv. Volberka. Oltar sodi med tipične izdelke kamnoseške delavnice Mihaela Kuša (ok. 1657-1699).
Izdelan je iz črnega kamna in okrašen z barvno inskrustacijo. Na prednji strani menze opazimo motiv rozete, ki jo tvorijo barvni kamenčki.
Na kamnitem črnem oltarju je sedaj kip Ecce homo, prinešen leta 1841 s prejšnjega Hradeckega mostu (sedaj Čevljarski most).
Nekdaj so bili ljubljanski mostovi okrašeni s svetniškimi kipi. Na Čevljarskem mostu sta stala tudi kipa sv. Antona Padovanskega
in sv. Janeza Nepomuka. Ko so se odločili za graditev novega mostu, so mestni možje po nasvetu šentjakobskega župnika vse tri kipe
premestili v cerkev sv. Florijana.
Stranski oltar sv. Kozma in Damijana
Oltar sv. Kozma in Damijana je na levi strani slavoločne stene. Sodeč po oblikovanju menze je bil tudi levi stranski kamniti črni oltar
delo iste delavnice kot desni in je nastal v istem času. Toda oltarni nastavek je v 60-70-ih letih zamenjal sedanji leseni oltar,
ki sodi med boljša rezbarska dela. Slika v oltarnem nastavku prikazuje sv. Kozmo in Damijana, ki zdravita bolnika in sta zavetnika
zdravnikov in lekarnarjev. V atiki pa je oljna podoba sv. Apolonije, ki je zanimivo slikarsko delo iz časa nastanka oltarja,
a žal neznanega, gotovo domačega slikarja. Ob straneh sta kakovostni leseni skulpturi priprošnjikov zoper kugo, sv. Boštjana in Roka.
Cerkveni prostor
Ogled podstrešja nudi nekaj odgovorov na stavbno zgodovino. Sprva je cerkev sv. Florijana sestavljala pravokotna ladja in od sedanjega manjši prezbiterij. Prvotna stavba je imela na zunanjščini podstrešni zobčast venec, ki je danes viden samo na ladji. Zazidana okna na podstrešju potrjujejo kasnejši nastanek obeh stranskih kapel. Tako je bila desna kapela Žalostne Matere Božje prizidana leta 1698, in vanjo so leta 1704 postavili kamniti oltar. Njej nasproti pa so pred letom 1743 dozidali še kapelo trpečega Jezusa, s čimer sta bila dosežena simetrija prostora. Med temi prezidavami so verjetno tudi povečali in podaljšali prezbiterij. Tudi pevski kor je kasnejši prizidek, verjetno iz 1. polovice 18. stoletja. Nosita ga dva toskanska stebra. V času nastanka prižnice je bilo prizidano še stopnišče, ki je vidno od zunaj. Ko so bile te prezidave zaključene, najbrž z dozidavo kapele Jezusovega trpljenja, so z enotnim ometom in s simsom, ki teče po vsej notranjščini, celotni prostor poenotili in tako ustvarili vtis stavbe iz enega liva. Cerkveni prostor je zasnovan tako, da sta ladja in prezbiterij tradicionalno ločeno poudarjena. Ladja je prostrana z banjastim obokom in sosvodnicami ter z dvojno oprogo v sredini.
V čas poenotenja celotne stavbe v drugi četrtini 18. stoletja lahko postavimo tudi kamnoseško zanimiv portal.
Kasneje prizidan zvonik na površinah pod streho kaže prvotno poslikavo šivanega roba z železno oksidno barvo naslikanimi kvadri, poudarjenimi z grafitno sivimi progami.
> Nazaj na vrh
> Podrobnejši opisi
|