Podružnična cerkev svetega Florjana
na Gornjem trgu

Zgodovina

Gradnja cerkve

Ljubljano so uničevali pogosti požari. Zaradi slabo speljanih dimnikov in nepazljivosti so pogorele številne lesene hiše, krite s skodlami ali s slamo. Ob požaru septembra 1660 je ogenj grozil, da bo zajel cesarsko smodnišnico na Gradu, kamor so padali ogorki. Ljudje so v obupu bežali iz mesta in so se v stiski obračali k sv. Florijanu. Po tem požaru so se zaobljubili, da bodo na pogorišču mestnega senika postavili cerkev sv. Florijana.

7. julija 1672 je škof blagoslovil temelnji kamen nove cerkve. Graditev cerkve so omogočili magistrat, deželni stanovi in darovi Ljubljančanov.

Na Valvasorjevi upodobitvi Ljubljane iz leta 1679 je cerkev sv. Florijana še brez stolpa in brez stranskih kapel, že leta 1680 pa so se v cerkvi oglasili zvonovi in ura. Do leta 1696, ko je bila cerkev sv. Florijana posvečena, so dogradili tudi stranska oltarja. ljubljančani so jo imenovali "cerkev na pogorišču". Ko so Ljubljančane pestile epidemije, povodnji in vojne nevarnosti, so prirejali procesije iz stolnice k Sv. Florijanu.

Cerkev sv. Jakoba je bila po potresu 14. aprila 1895 zaprta več kot dva meseca, cerkev sv. Florijana pa je ostala nepoškodovana.

Leta 1886 so za postne govore v stolnico poleg nemškega povabili tudi slovenskega jezuita. Obisk pri pridigah patrov jezuitov je bil velik in škof je dobival prošnje, naj bi jezuitom dovolil naselitev v Ljubljani.

Škof je jezuitom kupil hišo pri sv. Florijanu in jim dodelil cerkev sv. Florijana. V novo hišo se je novembra 1887 naselilo sedem jezuitov: dva nemška patra in trije slovenski ter dva redovna brata. Jezuitska hiša pri Sv. Florijanu je delovala v zelo skromnih razmerah. Poleg škofa so jo podpirali še župniki, ljubljanski frančiškani in uršulinke.

Nemška patra sta se držala doma, slovenski pa so vodili misijone po deželi, prebivalstvo na območju Sv. Florijana je bilo namreč slovensko.

Jezuiti so kmalu spoznali, da prostor pri Sv. Florijanu zanje ni primeren; pretesna hiša je onemogočila razvoj, cerkev pa je bila preblizu župnijske cerkve sv. Jakoba. Leta 1897 so se preselili na Poljane.

Češčenje Žalostne Matere Božje v cerkvi sv. Florijana

Florijanska slika Žalostne Matere Božje se uvršča med najbolj znane slovenske milostne podobe. Že od nekdaj je imela Žalostna Mati Božja večjo privlačno moč kot cerkveni zavetnik sv. Florijan. Med Ljubljančani je bilo češčenje Žalostne Matere Božje vedno priljubljeno. Skoraj vse ljubljanske cerkve so imela oltarje posvečene Mariji sedem žalosti.

Pri Sv. Florijanu so jo začeli častiti leta 1693, ko je pred podobo, ki je visela na steni ob glavnem oltarju, čudežno spregledal slepec. Sliko so po tem dogodku obesili na steno pod korom. Vsak večer se je okrog milostne podobe zbirala množica vernikov in molila lavretanske litanije. Še istega leta so se začele procesije k Žalostni Materi Božji pri svetem Florijanu.

Marijino češčenje v cerkvi sv. Florijana so najbolj spodbujala številna čudežna ozdravljenja, ki so se godila pred njeno milostno podobo. V letih 1706 in 1714 naj bi jih bilo kar 37.

Leta 1704, ko je Avstriji pretila vojna nevarnost, so Ljubljančani na cvetni petek v veliki procesiji poromali k Žalostni Materi Božji in prosili za mir. Še danes je na cvetni petek maša pri oltarju florijanske Žalostne Matere Božje.

Ob suši v letih 1704 in 1705, pa ob povodnji 1714 in naslednje leto, ko je Ljubljano zajela epidemija kuge - ob vseh preizkušnjah so Ljubljančani hiteli k milostni podobi.

Popularnost Žalostne Matere Božje pri Sv. Florijanu dokazuje tudi vrsta po tej sliki posnetih podobic od baroka do danes. Med njimi je še posebej zanimiva skupina iz 18. stoletja, ki kaže Kundiškovo sliko, ob njej pa napise v štirih jezikih: španskem, angleškem, francoskem in italijanskem.

Obnove v novejšem času

Šentjakobski župnik dr. Stanislav Perčič je v času svojega delovanja (v letih 1965-1982) skrbno obnavljal cerkev. Znotraj je bila prebeljena leta 1978. Dr. Stanislavu Perčiču ni uspelo, da bi odstranil akacijo, ki je prezbiteriju cerkve delala veliko škodo. Šele poznejšemu župniku p. Francetu Zupančiču je leta 1984 mestna občina dovolila odstranitev drevesa. Leta 1989 je bil obnovljen Robbov kip sv. Janeza Nepomuka. Kip krasi vdolbino nekdanjega, do leta 1933 glavnega vhoda v cerkev. Obnovo kipa je omogočil Dare Simončič, tedanji lastnik restavracije Marco Polo pri Amerikancu. Leta 1994 je bila obnovljena zakristija, in sicer z namenom, da bi dobila cerkev primernejši prostor za nastopajoče. V letih 1994-1995 pa je bila obnovljena fasada in cerkevni stolp, ki so ga prekrili z bakreno pločevino.