Pomembni datumi
Dokumentacija
Restavratorskim delom na pot
Kulturni spomenik
Slika Vnebovzete
Frančiškov sklad
VNEBOVZETA, pripisana Matevžu Langusu
Restavratorji obnavljajo po našem posebnem naročilu tudi veliko sliko z Marijinega oltarja naše župne cerkve, podobo Vnebovzete, ki je zanjo veljalo, tudi na osnovi napisa, da jo je naslikal Matevž Langus (1792-1855).
Govorili smo o tem, pa se je navrglo - ob pomisleku, cerkev ni muzej ali galerija - še vprašanje o pomenu ravno te slike. Saj res! Po strokovni oceni niti ni najboljša slika v naši tako bogati cerkvi, pa tudi med Langusovimi ni nikoli štela v sam vrh. Zdaj se je njena zgodovina razkrila še povsem drugače, saj se je ob obnovi pokazalo, da je starejšo sliko Langus verjetno l. 1821. samo obnovil in delno preslikal. Vendar ostaja prisotnost tega kamnogoriškega žebljarja, ki se je v Avstriji, Bavarski in Italiji izšolal za opaznega krasilca cerkva in portretista in je postal ena od spoznavnih osebnosti v Ljubljani v 1. pol. 19. stoletja, v slovenskem kulturnem prostoru in v naši fari vredna vse pozornosti. Tudi njegova roka na naši sliki. Čopič je Langusa, kot mnoge, zdaj bolj, zdaj manj ubogal, obraz in nrav sodobnikov, ki so v javnem življenju igrali pomembno vlogo, je pa kajkrat ohranil na platnu ali na kupoli na Šmarni gori prav mojstrsko. V Ljubljani je živel v naši župniji s hišo blizu cerkve in nedaleč od Prešernovega bivališča. Pesnik je hodil k njemu gledat nastajajoči portret svoje brezupno ljubljene. Portret se sicer ni prav posrečil, ostajal je res le senca, "komej sled resnice". Vse drugače mikavno lice temnolaske je pa po Langusovi zaslugi dobila Marija Vnebovzeta na naši sliki, ki jo je verjetno obnovil in po zelo razširjeni navadi, kot nas uči novo odkritje, preslikal za oltar v svoji in naši cerkvi. Ljubki obrazek, ki ga je zanesljivo on dal Mariji, je namreč še nekajkrat ujel na platno. Zdi se mi, da nas to dejstvo še posebej toplo nagovarja, kljub temu, da je bila prvotna slika bolj kakovostna umetnina iz nekega verjetno beneškega ateljeja. Lahkota lika, ki se dviga, je vendat tudi že prej opozarjala na mojstrstvo. Beneški slikar je nemara delal sliko že z mislijo na prostor v cerkvi, saj se Marija dviga k vrhu oltarja in k odlično klesani skupini Kronanja v nebesih, ki krasi oltar še danes. Prepričana sem, da že vse to dokazuje pomen slike in opravičuje našo skrb za njeno obnovo in ohranitev.
Če pa potem v duhu sledim še njeni vsebini, če tipam za vernostjo vseh, ki so kdaj tu molili in hrepeneli, kot spet pravi Prešeren, "v podobah gledat veselje življenja rajskega", se tudi moja misel ubere v prav posebno molitev gotovosti, da nismo ustvarjeni za smrt. Zahvaljeni torej vsi zaslužni za to, da je naša cerkev bogata tako zgovornih umetnin, bogata kot kak muzej ali galerija. Kako bi si ne prizadevala za obnovo in varstvo tega pomenskega in likovnega bogastva, četudi je samo - spet uporabljam Prešernovo besedo - "sled sence zarje onostranske glorije" !
Iva
Opomba: Pozneje so restavratorji z gotovostjo potrdili Langusovo avtorstvo slike.
Večina fotografij: Dokumentacija Restavratorskega zavoda Slovenije