Podružnična kapela svetega Jurija
na Ljubljanskem Gradu

Zgodovina

Gradbena zgodovina kapele svetega Jurija razkriva dve časovni plasti: gotsko osnovo in baročno nadgradnjo.

Kapela je bila zgrajena proti koncu 15. stoletja. Zasnovana je bila kot enoten pravokoten prostor s tristranim oltarnim sklepom. Vhod je bil v začetku na severni strani, kjer je še gotski portal, kasneje so vstopali na južni strani. Imela je raven strop in tla iz desk ter štiri okna. Imela je tri oltarje, ob stranskih sta bili zidni niši za hrabmo posodja. Njena prvotna višina je zunaj nakazana z venčnim zidcem, v notranjosti pa z rekonstruiranim ornamentalnim vencem.

Kapela je imela svojega kaplana, ki je stanoval na gradu, plačevali so mu iz cesarske blagajne. Maše so bile namenjene stanovalcem gradu, v nedeljo po godu svetem Jurija pa je bila kapela odprta Ljubljančanom, ki so množično prihajali na proščenje.

V času protestantizma je bila kapela precej uničena, nekaj časa v njej tudi ni bilo maš. Znova je bila urejena in posvečena leta 1597, ostala pa je brez kaplana, ker zanj ni bilo denarja. Temeljito so jo obnovili leta 1616. Ohranili so enoten prostor ter star vhod. Pozneje so dvignili in obokali strop. Frančiškani, ki so stanovali na Vodnikovem trgu, so skrbeli za nedeljsko bogoslužje in oskrbo "stanovalcev" (vojakov in kaznjancv) ter za slovesno jurjevanje. 1747 so na stene, oboke in strop naslikali grbe deželnih glavarjev. V kapeli so bili trije oltarji, prižnica, sedem podob (dve sv. Jurija). Ob koncu 18. stoletja so obnovili opremo, oltar in prižnico, na kor pa postavili harmonij.

Do leta 1775 je bila kapela neposredno podrejena škofiji, tedaj pa je bila ustanovljena šentjakobska župnija in kapela je postala njena podružnica. Za prebivalce gradu je potem skrbel šentjakobski kaplan, ki je kmalu postal samostojni kaznilniški kurat.

Po potresu 1995 so kaznilnico zaprli in to službo ukinili. Kapela je bila takrat precej poškodovana. Poslikave so popravljali leta 1915, a niso upoštevali heraldičnih pravil.

Vso opremo je državna oblast po potresu prodala na javni dražbi. Kapelo je kupilo mesto ter jo uredilo in spet uvedlo občasne maše.

V grajski kapeli so maševali do jurjevanja leta 1963, v našem župnišču hranimo popis vseh maš. Takrat so se stanovalci gradu izselili, zato so maše ukinili. Naslednjih dvajset let je bila kapela zapuščena in v hudo žalostnem stanju.

Ob prenovi so nekateri menili, naj bo kapela le muzej in prostor za kulrurne prireditve, k sreči pa je prevladalo mnenje tedanjega župnika p. Franceta Zupančiča, ki je zapisal: "Spremenjena namembnost kapele bi jo razvrednotila in ne bi bila v skladu s sodobnimi restavratorskimi načeli. /.../ Spomeniki ne smejo postati zgolj muzejski eksponati, mrtve priče mrtve preteklosti, marveč naj služijo še danes, kolikor je le mogoče, nekdanjim namenom."

Leta 1991 so po 28-ih letih spet pripravili mašo v še ne povsem obnovljeni kapeli. Bogoslužje je vodil nadškof gospod Alojzij Šuštar. Oltano posodje so prinesli iz šentjakobske župnije. Leto za tem so v kapeli obnovili freske, zakristija pa je urejena v prvi celici nekdanje ječe, tik ob kapeli. V kapeli so od stare opreme ostale samo klopi in slika sv. Jurija neznanega umetnika iz 19. stoletja. Križ je last verskega muzeja v Stični, oltar in Marijino sliko je odstopila župnija sv. Jakoba. Vrnjeni zvon so namestili na vrhu stopnišča pi kapeli. Ko pa se po 13 stopnicah spustimo do starega vhoda, se zdi, kot da vstopamo v zgodovino kapele in gradu.